Maša Kagao Knez, ples; Nasheet Waits, bobni; Aruan Ortiz, klavir; Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, vokal
Projekt Postaja(nje) – (Be)coming, ki bo na Cankarjevih torkih izveden premierno, se je razvil na umetniški rezidenci v New Yorku, kjer sta se prepletli ustvarjalni energiji plesalke in koreografinje Maše Kagao Knez in bobnarja Nasheeta Waitsa. Oba so v določenem obdobju ustvarjanja nagovorila razmišljanja filozofa in psihiatra z Martinika Frantza Fannona, predvsem v delu, ki rezonira z njunim razumevanjem koncepta identitete in percepcije časovnosti – v njunem primeru skozi glasbo in gib.
Pretekli projekti Maše Knez skozi prizmo Fanonove teorije reflektirajo vzpostavljanje identitete ob vseh spremljajočih projekcijah, pritiskih in pričakovanjih okolice oziroma družbe v obče. Osrednja točka njenih plesnih predstav je prevpraševanje lastnega jaza, v smislu; so moje odločitve vodila pričakovanja drugih; so bila pričakovanja okolice drugačna od tega, kar sem postala; je to tisto, kar naj bi počela, ali so kakšne druge možnosti in priložnosti, ki bi jih lahko izkoristila in raziskala, pa jih nisem, zaradi pričakovanj drugih; bi lahko v teh drugih možnostih našla drugačno verzijo sebe?
Waits Fanonove uvide kontemplira na enem svojih albumov, naslovljenem Between Nothingness and Infinity (povzetem po citatu Fanonove knjige Črni obrazi, bele maske) in ugotavlja: »Neskončne možnosti postajanja oziroma dojemanja lastnega jaza so pogojene s posameznikovo sposobnostjo doživljanja in dojemanja svojega okolja. Okolja, ki pogojuje posameznikovo identiteto. Razmišljam o tem, kateri faktorji vplivajo na naše dojemanje časa, na občutek sebe in kakšni so pogoji, v katerih oblikujemo svojo identiteto.«
Ta prostor med ničem in neskončnostjo je kot ga razume Waits obenem prostor in čas, kjer in ko je mogoče vse in hkrati nič. Vsak ton, zvok, vzorec, gesta, ideja imajo potencial, da nekaj postanejo. V danem trenutku med »že« in »ne še« so torej možnosti brezmejne.
Podobno stanje v katerem se je znašla kreativno in osebno opisuje Maša Kagao Knez, »Čutim, da nekaj postajam. Ne vem natanko kdo. Sem med tem, kar sem bila/je bilo in tem, kaj bom/kako bom, med tem kar se mi je zdelo pomembno in tem kar je še od tega ostalo. Sem med (p)ostajanjem in odhajanjem. Ampak ko plešem – sem jaz. Prisotna in onkraj svojih vsiljivih misli. To je moje sidrišče, trenutek, ko se mi vsaj za hip zdi, da sem našla smisel.«
V ustvarjalnem procesu je torej to trenutek, ko se čas ustavi. Od vseh vpletenih zahteva pristno prisotnost, popolno osredotočenost in pripravljenost na hipno odločitev ter takojšnjo reakcijo na klic Drugega. Emmanuel Levinas bi to stanje poimenoval »čista razpoložljivost«. To je trenutek, v katerem trčijo in se prepletejo svetovi umetnikov, zbranih pri tem projektu.
A postajanje ni mirna transformacija. Fanon, ki postajanje razume kot psiho-politično (r)evolucijo, ki se vselej dogaja v dialektičnem odnosu do sveta (konkretno govori o dekolonizaciji, ki je zanj dobesedno proces postajanja novega človeka), ne predvideva mirnega prehoda. Marveč stanje ne-reda, dekonstrukcije, ki razbije meje veljavnega sistema in hierarhij in vrezuje možnosti za nova spoznanja o sebi ter nove odnose z drugimi.
Med že in ne še se bodo srečali Maša Kagao Knez, Nasheet Waits, Aruan Ortiz ter Irena Yebuah Tiran ter Leticia Slapnik Yebuah.