Upodobitve samostojnih otroških figur v različnih pozah so v zbirki Narodne galerije najpogosteje zastopane od konca 18. stoletja dalje. Samostojne portrete otrok srečujemo sicer od holandskega slikarstva 17. stoletja dalje. Tedaj se podobe otrok ne pojavljajo več kot simbol, ampak dobijo svoje individualne poteze. Otroške figure srečujemo na slikarskih in kiparskih upodobitvah od antike dalje, od srednjeveških prizorov matere z otrokom do upodobitev v sodobni umetnosti. V nabožnih, žanrskih in mitoloških prizorih so otroci utelešeni v likih puttov, angelov, mitoloških likov, dokler ne prevzamejo osebnostnih lastnosti posameznikov. V likovni literaturi so podobe otrok zastopane v različnih obdobjih in vlogah: kot nedolžne žrtve, ob njihovih prvih korakih, ob igrivosti, ki razveseljuje odrasle, kot pomanjšane figure odraslih ali kot še nebogljeni in hkrati obetavni člani človeške skupnosti.
V 17. stoletju so otroci običajno portretirani v družbi odraslih na družinskih portretih. Največkrat se kot člani družinskih portretov pred gledalcem pojavljajo naslikani ob starših v zadržani, plašni in nezaupljivi drži. V 18. stoletju jih na portretih višjega sloja, ki si je lahko privoščil tovrstna naročila, srečujemo že predstavljene kot pomanjšane odrasle gospode in dame. Ti portreti govorijo predvsem o statusu družine. Otroci niso upodobljeni ob igri, ampak le s predmeti igre, v izrazu so zadržani in plašno pogledujejo proti gledalcu. V poznem 18. stoletju se je tudi v sociološkem pogledu spremenil odnos do otroka ter pomen zgodnje otroške dobe pri vzgoji; tedaj so se namreč meščanske in plemiške matere pogosteje odločale, da bodo svoje otroke dojile. Razmerja do otrok skozi čas proučujejo različne vede: zgodovina, antropologija, etnologija, umetnostna zgodovina, sociologija, psihologija, pravne vede. Likovne upodobitve so nadvse dragocen dokument časa, saj predstavljajo otroke v različnih obdobjih, iz različnih družbenih slojev ter v njihovih družbenih socialnih in okoljskih razlikah.
V prvi polovici 19. stoletja beležimo skokovito naraščanje upodobitev brezskrbnega otroškega obdobja v likovni umetnosti. Z naraščajočo vlogo meščanstva je po francoski revoluciji družinsko življenje postajalo vse pomembnejši družbeni dejavnik. Tedaj so meščani poleg lastnih portretov umetnikom naročali tudi portrete svojih naslednikov. Otroci z značilnimi pričeskami – deklice npr. z lasmi, spetimi v svitke, kite in okrašenimi s pentljo, ali pa s sproščeno spuščenimi lasmi − ter oblečeni bodisi v otroška oblačila pa tudi v oblačila, sledeča sodobni modi resnih oblačil odraslih, so upodobljeni sedeči pri branju, v družbi svojih ljubljenčkov, pri spanju ali ob igri. Igrače nam več kot o razposajenosti mladih lastnikov povedo o premožnosti družine, iz katere so izhajali upodobljenci. Kajti le bogati meščani so lahko privoščili svojim otrokom razkošje, h kateremu so v tem času sodile tudi igrače. Otroci so naslikani sedeči, stoječi, bodisi le s portreti, doprsji, poprsji, v tričetrtinskem izrezu ali kot celopostavne podobe. Dečki se kot nasledniki glave družine pred nami predstavljajo v lovski opravi, s simboli moči, deklice pa v ljubkih in všečnih pozah. Pomanjšano garderobo odraslih so zamenjala oblačila, namenjena igri, otroci so v sproščeni drži in z zvedavimi pogledi obdani z igračami, otroškimi knjigami, otroškim pohištvom ali drugimi atributi, v eksterierju pa s krajinsko veduto in floralno simboliko. V poznem 19. in v 20. stoletju se vzpostavi vsakdanji odnos do upodobljenih otrok, umetniki pa se tudi skozi njihove upodobitve preizkušajo v drugačnih formalnih pristopih.
Skozi zgodovino upodobitev v likovni umetnosti igrive, ljubke, neposredne, radožive, mile, prikupne, smehljajoče se pa tudi resne otroške upodobitve gledalcem pripovedujejo zgodbe o njihovem socialnem izvoru, povezovanju s svetom odraslih, ujetih trenutkih, osamljenosti, varnosti, samozavesti, strahu in veselju.
Izbor upodobitev otrok iz stalne zbirke Narodne galerije nas vabi, da se zazremo v njihove izraze, prisluhnemo govorici njihovih oči in kretenj ter občutimo čustva, ki nam jih posredujejo izpred stoletij in desetletij. Sprehodimo se med potomci aristokratov, znanimi princesami, člani uglednih družin kakor tudi med neznanimi deklicami in dečki.
Na sliki je upodobljena Elizabetha Isabella Mniszech (1787–1830), hči ene od nečakinj poljskega kralja Stanislava II. Avgusta Poniatowskega. Stanislav Poniatowski je bil izredno inteligenten in izobražen človek, ki je obiskal večino evropskih prestolnic. Elizabetha Isabella Mniszech je za to sliko pozirala v času slikarkinega bivanja v Sankt Peterburgu in je omenjena tudi v njenih spominih. Élisabeth Louise Vigée Le Brun je uživala spoštovanje kralja Stanislava I. Avgusta, njegove sestre grofice Louise Zamojske in njene hčerke grofice Urzule Mniszech.
Mlada plemkinja, naslikana v dopasnem portretu v ovalnem izrezu, je oblečena v svetlejša oblačila, njen ljubki obraz s prikritim nasmeškom krasi kodrasta pričeska. S telesom se je zasukala v desno h gledalcu, se hudomušno in samozavestno zazrla vanj in k sebi stisnila svojega ljubljenčka, belega italijanskega špica. Lahko si predstavljamo, da si je deklica sama za svoj portret izbrala zvesto pasjo družbo. S tem je portret kompozicijsko bogatejši, celotna podoba pa še ljubkejša.
Élisabeth Louise Vigée Le Brun
Elizabetha Isabella Mniszech, 1797
olje, platno, 48,5 x 44,2 cm
sign. in dat. l. sp.: Petersbourg / Vigée / Le Brun / 1797
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana
Otroški portret Julije Primic (1816−1864) in njenega dve leti starejšega brata Janeza je delo uglednega slikarja Matevža Langusa. Julija Primic je sodila med najbogatejše in najlepše dedinje v Ljubljani. Pritegnila je tudi pozornost Franceta Prešerna, ki ji je z akrostihom PRIMICOVI JULJI posvetil eno svojih najznamenitejših pesnitev, Sonetni venec ; izšel je leta 1834.
Sedeča bratec in sestrica sta naslikana pred sivo zelenim ozadjem v tričetrtinskem izrezu, Julija v temno zelenem naslanjaču na levi, Janez na lesenem stolu na desni. Tako sta ju starša skrbno uredila in namestila pred meščanskega slikarja Langusa. Julijine svetle lase obdaja rožnati trak, enake barve, kot je pentlja na rokavu bele oblekice. V naročju drži kokoš, ki jo brat hrani. Značilni atributi na Langusovih portretih otrok so igrače in domače živali. Bratec je oblečen v kontrastno črno oblačilo z belim ovratnikom. Fiziognomsko podobna obraza upodobljencev z modrimi očmi prevevajo zadržanost, zadrega in sramežljivost.
Matevž Langus
Primičeva Julija z bratom Janezom , (ok. 1823)
olje, platno, 57,5 x 74 cm
NG S 1366
Zdravnika, novinarja, uglednega predstavnika srbske skupnosti v Trstu in politika dr. Dimitrija Frušića (1790−1838) je slikar Jožef Tominc, eden najbolj iskanih portretistov premožnih meščanov, upodobil skupaj z njegovo mlado družino.
Ob zdravniku, ki je udobno naslonjen na kanape in s Hipokratovo knjigo v rokah sedi pred modrim zastorom in svetlejšo diagonalo ozadja, so okoli zloščene ovalne mize naslikani žena Jovanka in njuni trije otroci. Mati je oblečena v svetlo rjavo obleko ter okrašena z bogatim družinskim nakitom, deklica ob njej je v beli oblekici, dečka pa sta v temnih suknjičih z belima ovratnikoma. Eden sedi ob materi, deklica ji je na ramo položila roko, drugi deček pa stoji ob mizi. Prvorojenec Čedomil, kateremu je odmerjeno mesto na desni ob očetu in pred mizo, je umrl že v letu nastanka slike, dr. Frušić pa tri leta pozneje.
Otroci so naslikani prepričljivo s psihološko okarakteriziranimi obrazi. Njihova sporočilnost je zgovorna, saj odsevajo zadovoljstvo, ponos, navihanost in dobrovoljnost. Vse to razberemo tudi v likih staršev, družina dr. Frušića se nam tako predstavlja kot složna in povezana skupnost.
Jožef Tominc
Družina dr. Frušića , (pred 1835)
olje, platno, 130 x 170 cm
NG S 463
Freskant in bidermajerski portretist ljubljanskih meščanov Matevž Langus je v letu pomladi narodov naslikal portret Karla Hummla mlajšega. Družina Hummel je stanovala v Ljubljani, imela pa je posesti tudi v Grazu in Trstu. Zakoncema Hummel so se rodili trije otroci: Karl, Irene in Franz. Prvorojenec Karl je po očetu podedoval nadarjenost za glasbo, živel je v Grazu in se ni nikoli poročil.
Karla Hummla je Langus naslikal pred oblačno veduto Ljubljane, kot celopostavnega dečka z lesenim konjičkom in na tleh obdanega s simboličnimi cvetlicami. Igrača, leseni konjiček, ki ga Karl drži med nogami in z desnico navidezno igrivo poganja v dir, predstavlja statusni simbol. Upodobljenec, oblečen v bele hlače in rožnato tuniko, se je s telesom sproščeno obrnil h gledalcu. Njegov lutkasto naslikan obraz izraža obenem zadržanost in navihanost. Portret Karla Hummla je ena najreprezentativnejših samostojnih upodobitev otrok iz tega časa.
Matevž Langus
Karl Hummel ml ., 1848
olje, platno, 109 x 73 cm
sign. in dat. d. sp.: Langus pinx 1848.
NG S 3067
Mihael Stroj je po študiju na dunajski akademiji najprej živel in ustvarjal v Zagrebu, kjer si je pridobil sloves portretista bogatih zagrebških meščanov, po letu 1842 pa so mu svoje portrete v Ljubljani naročali ljubljanski veljaki. Kmalu po prihodu v Ljubljano je prejel naročilo za otroški portret Valentina Krisperja.
Valentin Krisper (1835−1912) je bil sin ljubljanskega trgovca Antona Krisperja (1805−1865) in poznejši lastnik tovarne. Meščanski portretist Mihael Stroj je devetletnega Valentina v poprsju naslikal pred nevtralnim ozadjem. Oblečen je v belo srajco, rumen telovnik in temno moder površnik z dvema vrstama gumbov. Njegov bled obraz z rdečkastimi lici in stisnjenimi ustnicami je naslikan mehko in izraža krhkost, a hkrati samozavest srednjega od treh otrok Antona Krisperja.
Mihael Stroj
Valentin Krisper, (ok. 1844)
olje, platno, 63,5 x 50 cm
NG S 375
Ivana Kobilca je v času obiskovanja zasebne slikarske šole za ženske pri Aloisu Erdteltu (1851−1911) v Münchnu naslikala Deklico v rdečem brezrokavniku . Erdtelt je svojim študentkam posredoval tehnično obvladovanje predvsem ateljejskega ženskega portreta. V osemdesetih letih 19. stoletja so nastali številni portreti otrok Ivane Kobilce, kot so Deklica (1882−1889), Študija rdečelase deklice (1882−1889) in Poprsje dečka z rdečim klobukom (1888−1889). Motivi otrok so bili za slikarko tržno uspešni, zato se je še posebej posvečala študijam otroškega portreta in je kot portretistka otrok postala tako rekoč nedosegljiva.
Resna sedeča deklica v dopasnem izrezu je naslikana v tričetrtinskem profilu pred nevtralnim ozadjem, s pogledom zazrtim predse in s spetimi lasmi. Oblečena je v belo srajco in rdečkast brezrokavnik. Študijo zaznamujeta rjavkast kolorit, sproščena poteza in navidezna "nedokončanost" slike, ki vključi gledalca v nastajanje upodobitve.
Ivana Kobilca
Deklica v rdečem brezrokavniku , 1886
olje, platno, 54,5 x 45,5 cm
sign. in dat. na hrbtni strani: Iv. Kobilca / 1886
NG S 590
V času nastanka slike Deček s kučmo je Ferdo Vesel prvo polovico leta preživel v Sloveniji, jeseni pa se je vrnil v München, kjer je imel kot absolvent atelje na tamkajšnji akademiji. Portret je nastal v času, ko je Vesel prešel od slikanja glav k celopostavni figuri. V ateljeju je s skrbno modelacijo in v umirjenih tonih naslikal celopostavnega sedečega bosonogega dečka.
Deček sedi sproščeno na neorenesančnem stolu, desno nogo ima dvignjeno nad vrčem, položenim desno na stolu. Na glavi ima kučmo odraslega človeka, oblečen je v belo srajčko in široke sivo modre hlače, ki jih je zavihal nad koleni. V desnici drži slivo. Obraz z nasmejanim, igrivim in radoživim izrazom je obrnil h gledalcu. Slikar je dečka naslikal v sproščeni, brezskrbni in igrivi pozi, ki izraža otroškost in daje sliki globinsko razsežnost.
Ferdo Vesel
Deček s kučmo , 1889
olje, platno, 51,8 x 44,3 cm
NG S 520
Ivana Kobilca je danes najbolj priljubljeno sliko v Narodni galeriji ustvarjala dve poletji na materinem domu v Podbrezjah na Gorenjskem in jo po uspehih, ki jih je bila z njo deležna, pozneje podarila Narodni galeriji. V času nastanka slike se je osemindvajsetletna slikarka poslovila od Münchna in načrtovala selitev v Pariz. Pod vplivom münchenske moderne in francoskega plenerizma je delo velikega formata naslikala v svetlejših barvah in s poudarjenimi svetlobnimi učinki. Predstavljen je sproščen poletni prizor v osončenem zelenju in mirnem počitniškem razpoloženju. Ivana Kobilca je naslikala mlajšo sestro Fani ob spletanju cvetlične kite in Blekova otroka, Janezka in Katrico, svoja bratranca in sestrično, ki ji pri tem prijetnem opravilu pomagata. Pozneje se je slikarka spominjala: "Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so kritizirali: Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!"
Tako Blekova otroka v ospredju kakor tudi fantiča zadaj ob lesi so upodobljeni celopostavni v igrivem in družabnem razpoloženju. Bosonogi Blekov Janezek v rjavkastih hlačah, srajčki in s telovnikom, sedi na tleh s hrbtom obrnjen proti gledalcu in Fani podaja cvetlico, ob Fani v modri oblekici stoji njegova zadovoljna starejša sestrica in prebira cvetje. Nasmejana fantiča s klobukoma na glavi pa od zadaj skupini prinašata cvetje. Upodobljene figure obenem predstavljajo družbeni kontrast mestne gospodične na eni strani in vaških otrok na drugi.
Ivana Kobilca
Poletje , 1889–1890
olje, platno, 180 x 141,5 cm
d. sp.: I. Kobilca
NG S 165
Leta 1891 je Ferdo Vesel na razpisanem božičnem natečaju na temo zima s sliko Slepe miši sodeloval na razstavi študentov münchenske akademije. Slikar je v lahkotnejšem nanosu monokromnih tonov upodobil žanrski prizor otroške igre slepe miši, ki se odvija v interierju. Slikanje otroških motivov in interierjev je bilo razširjeno med učenci Löfftzove šole. O zimskem motivu priča snežno bela svetloba, ki proseva skozi zastrto okno v ozadju, in dejstvo, da se otroci igrajo notri na toplem.
Varuško, ki sedi za mizo s skodelico v desnici, obdaja sedem radoživih otrok, naslikanih v zamrznjenih pozah ob igri slepe miši. Celopostavne figure tvorijo krožno kompozicijo. Vsak od otrok je z izrazom in gibi psihološko okarakteriziran. Bosonoga deklica s prekrižanima nogama varno leži na mizi, sedeči deček ob njej s pokrivalom na glavi in hlačnico, zavihano nad koleno, spominja na sliko Deček s kučmo , ob njem stoji deček s sezutim čevljem, deklica na njegovi desni se je nagnila nazaj in obrnila h gledalcu. Na desni strani kompozicije je osrednja figura otroške igre, deček z rdečo ruto, ki zakriva njegove oči. Z vstran stegnjenima rokama išče prijatelje v igri. Za njim se ob steno naslanja deklica, deček na njegovi levi pa se je skril pod mizico z ateljejskimi predmeti.
Ferdo Vesel
Slepe miši, (1891)
olje, platno, 78,4 x 94,5 cm
NG S 2124
Portret dečka v mornarski obleki je Ivana Kobilca naslikala v svojem melanholičnem modrem obdobju, v času razočaranja in žalovanja za izgubljeno ljubeznijo v Parizu. Slikarka je bila tedaj po sedemletnem študiju v Münchnu že vešča in suverena pri portretiranju.
Celotno podobo z motivom dečka v mornarski obleki prevevata žalost in melanholija. K temu prispeva izbrana barvna lestvica temnejših in pridušenih barv. Pred nevtralnim ozadjem na prevelikem stolu z lesenim naslonjalom za roke sedi deček z obrazom, neposredno obrnjenim h gledalcu. Oblečen je v temno oblačilo z mornarskim ovratnikom, roki ima sklenjeni v naročju, nog slikarka ni dokončala. Dečkov resni bledi obraz krasijo daljši kodrasti lasje. Njegovo podobo zaznamuje otožnost v drži, obrazu in posebej v močno sporočilnem pogledu.
Ivana Kobilca
Deček v mornarski obleki , 1891−1892
olje, platno, 90 x 67 cm
NG S 1871
Ivana Kobilca je Pariško branjevko naslikala v času bivanja v Parizu, v svoji hladni modri melanholični fazi. Revno kmečko deklico je na platno ujela v Barbizonu, kamor se je slikarka z družbo umaknila iz Pariza. Delo predstavlja enega od kakovostnih vrhuncev njenih del.
Iz temne barve dekličinega oblačila, zelenjave na prodajnem pultu in prepoznavnega obraza zakritega lika manjšega dečka na levi, barvno izstopata svetlejši dekličini povečani roki − ki poudarjata človeka, ki si služi kruh v potu svojega obraza − in njen obraz, obdan z belo naglavno ruto. Deklica svojega časa ne preživlja ob igri, temveč si v svetu odraslih služi vsakdanji kruh. Njen obraz je otožen in močno psihološko okarakteriziran.
Ivana Kobilca
Pariška branjevka , (ok. 1892)
olje, platno, 82 x 60 cm
l. zg.: I. Kobilca
NG S 164
Kiparska skupina Alojzija Repiča Slepi berač z dečkom je nastala leta 1895, v času kiparjevega študija na dunajski akademiji. Delo, naslovljeno Slepec, je Repič razstavil na I. umetniški razstavi leta 1900 in ponovno na Jubilejni umetnostni razstavi ob štiridesetletnici prve slovenske umetnostne razstave v Jakopičevem paviljonu.
Z akademsko realističnim delom se je kipar dotaknil socialne tematike. Starec, sedeči slepi bosonogi berač s klobukom v desnici, je levico položil na levo ramo pol golega dečka, ki prav tako berači za denar s svojo razprto levo dlanjo. Njegova dvignjena levica izstopa iz renesančno zasnovane trikotne kompozicije in s tem pomensko poudarja motiv plastike. Dečkova glava je rahlo privzdignjena, oči so široko odprte, ustnice razprte; z izrazom na obrazu in s celotno figuro deček izraža svoje aktivno prizadevanje in željo po prejemu miloščine.
Alojzij Repič
Slepi berač z dečkom , 1895
bron, 83 x 52 x 57 cm
sign. in dat. d. sp.: A. Repič 95
NG P 300
Matija Jama se je od četverice impresionistov največ posvečal upodobitvam otrok.
Slikar je mlado družinico, mater Rozi Bleiweis z otrokoma naslikal v naravi, v zelenju pred nasadom brez v ozadju. Pri delu si je nedvomno pomagal s fotografijo. Nasmejana in zadovoljna mati v rožnati obleki drži v naročju svojega golega dojenca. Na njeni levi stoji prvorojeni otrok, ki se z desnico nekoliko sramežljivo oklepa kazalca levice. Sproščen meščanski portret je slikar na prelomu v 20. stoletje postavil v naravo, v kraj rekreacije, gibanja in prostega časa. O statusu naročnikov pričajo le njihove urejene pričeske in bogata oblačila.
Matija Jama
Rozi Bleiweis z otrokoma , 1901
olje, platno, 121 x 84,5 cm
sign. in dat. d. sp.: M: JAMA / 01
NG S 3297
Ivan Zajec je okoli leta 1906 ustvaril realistično dopasno plastiko portret Deklice. Kipar se je motiviki deklic z veseljem posvečal. Otroška motivika je pogosta tako v njegovem kiparskem kakor tudi risarskem opusu. Dekliške figure v različnih pozah je Zajec skiciral tudi v risanke, in sicer po fazah. Deklice z značilnimi pričeskami, ki so oblečene v otroške oblekice, je upodabljal sedeče pri branju, stoječe in zamišljene ob igri.
Mavčni realistični dopasni kip predstavlja deklico s prekrižanima rokama, oblečeno v oblekico s kratkimi rokavi in s skrbno urejeno pričesko, ob ušesih v zvitek spetimi kitkami. Njen obraz in roki so gladko obdelani, v nasprotju z grobo obdelanim spodnjim delom plastike. Dekličina drža izraža samozavest, obraz pa rahlo nečimrnost.
Ivan Zajec
Deklica , (ok. 1906)
mavec, 72 x 40 x 29,5 cm
sign. d. ob strani: IVAN Zajec
NG P 510
Mala glinena plastika Ivana Zajca Deklica z mucko se je v galerijskem fundusu pridružila njegovi mavčni plastiki Deklice in vrsti dekliških risb v njegovi skicirki. Očitno se je kipar motivu z deklicami z veseljem posvečal. V delu Ivana Zajca zasledimo številne male figuralne plastike žanrske vsebine, ki jih je najraje izdeloval v mavcu in žgani glini. Na terakotni plastiki Deklica z mucko se je kipar zadaj podpisal z imenom Jean Zajec , iz česar lahko sklepamo, da je to žanrsko delo nastalo v času, ko je živel v Parizu.
Dolgolasa deklica v poletni oblekici sedi na klopi, njena pozornost pa je usmerjena k mucki, ki se privija ob njene bose noge. Deklica se je k njej osredotočeno nagnila s celim telesom, z ljubkim obrazom pa mucko nagovarja. Celotna kompozicija odraža nežnost ter sproščeno, prisrčno in igrivo razpoloženje.
Ivan Zajec
Deklica z mucko , (ok. 1906)
glina, 42 x 40 x 28 cm
sign. zadaj: JEAN ZAJEC
NG P 976
Kipar Franc Berneker se je leta 1897 vpisal na dunajsko akademijo. Na Dunaju je po zaključku kiparske specialke (1905) ostal vse do leta 1915. V prvem desetletju 20. stoletja je na Dunaju po naročilu napravil vrsto realističnih kiparskih portretov osebnosti iz kulturnega in družbenega življenja, mecenov, podpornikov, prijateljev in njihovih otrok. Vse od študijskih let dalje sta bila njegova podpornika publicist, mecen in vzgojitelj dr. Pavel Turner (1842–1924), zlasti pa dr. Fran Vidic (1872–1944). Slednji je bil literarni zgodovinar, prevajalec in mecen, opravljal pa je tudi več političnih funkcij. Bil je soustanovitelj in član slovenskega literarnega kluba na Dunaju in mecen številnim slovenskim umetnikom, med njimi Ivanu Cankarju, Ivanu Groharju, Franu Tratniku, Ivanu Žaboti, Ivanu Vavpotiču in Francu Bernekerju.
Izmed ohranjenih portretov družine Vidic je najintimnejši od vseh portret hčerke Zdenke Vidic s prijateljico Miro Ban. Zdenka Vidic se je rodila 9. maja 1902, torej jo je Berneker upodobil kot petletno deklico. Umrla je komaj devetnajstletna po dolgotrajni bolezni. Dvojni dekliški portret je intimno zamišljen in lirično občuten. Obraza deklic mehčajo otroške poteze, njuno ljubkost pa poudarjata pričeski. Spodnji slikoviti del plastike je kipar obdelal v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Portret prevevajo secesijska milina, nežnost in sanjavost, kiparski material – beli marmor – pa s svojo prosojnostjo še stopnjuje poetični učinek.
Franc Berneker
Zdenka Vidic in Mira Ban , (ok. 1907)
marmor, 33 x 35 x 17 cm
sign. ob d. strani: F. Berneker
NG P 650
Kipar Franc Berneker je v prvem desetletju 20. stoletja na Dunaju po vzoru rodinovsko modernističnega pojmovanja kiparstva ustvaril vrsto portretov. Realističnim upodobitvam je znal vdihniti svojevrstno nežnost, sanjavost in milino, svojo umetniško moč in veščino pa je izrazil s kiparskim oblikovanjem slikovito razgibane površine.
Pri poprsju deklice je njeno obleko grobo slikovito obdelal v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Zgornji del dekličinega oblačila se zaključuje z visokim ovratnikom. Lase ima spete, tako da se pred gledalcem jasno izrisujejo njene nežne obrazne poteze. Dekličin izraz je poetičen in sanjav. Plastika je eden najslikovitejše zajetih portretov v Bernekerjevem opusu.
Franc Berneker
Deklica , (ok. 1910)
bron, 56,8 x 46,8 x 31,2 cm
sign. l. sp.: F. Berneker
NG P 718
Henrika Šantel izhaja iz tradicije münchenskega plenerističnega realističnega slikarstva. Njen opus zaznamujejo tudi številni portreti, ki jih je naslikala v akademsko realističnem slogu. Zgodnejšo zadržanost so v njenem slikarstvu postopoma zamenjali odločnejša barvitost in svetlobni kontrasti.
Izrazite barve in svetloba, za katero se zdi, kot da izžareva iz dekličine bele oblekice, zaznamujejo tudi celopostavni sedeči portret rdečelase deklice. Deklica sedi na visokem zelenem lesenem stolu brez naslona, zelene so tudi vzdolžne črte na tapeti v ozadju, obuta je v črne čeveljce in belo obleko. Poleg njenih las barvno izstopajo rdeče nogavičke in rdeče ogrinjalo v naročju. Sproščenost prizora poudarjajo razrahljana pričeska, razprti zgornji del oblekice, draperija v naročju in nogavici, ki sta ji zdrsnili do gležnjev. Z držo in izrazom na obrazu deklica zgovorno odraža rahlo naveličanost in utrujenost.
Henrika Šantel
Rdečelasa deklica , pred 1912
olje, platno, 100 x 70 cm
NG S 1904
Kipar Lojze Dolinar je avtor realističnih monumentalnih del, tako prostostoječe kot arhitekturne plastike. V njegovem opusu pa je tudi vrsta manjših intimnih skulptur, med katere sodi Deček s čebelico. Plastiko je Narodna galerija od avtorja kupila v prvem poslovnem letu, leta 1920. Mali intimni kipec iz patiniranega mavca je bil na XV. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1918 naslovljen V strahu .
Žanrska upodobitev predstavlja ljubko novobaročno otroško figuro debelušnega dečka, ko se je v strahu pred čebeljim pikom s celim telesom močno nagnil nazaj in si z desnico, na katero je ravnokar sedla čebelica, poskuša zaščititi obraz.
Lojze Dolinar
Deček s čebelico , 1913−1914
mavec, 37 x 15 x 16,5 cm
NG P 373a
Ferdo Vesel je bil slikar portretov, aktov, krajin, žanrov in tihožitij. V začetku dvajsetih let 20. stoletja je naslikal golega sedečega dečka ob vodi in v naravi. Svetloba na sliki pada z desne strani in osvetljuje levo stran dečkovega telesa. Njegovo telo, naslikano v izglajenih potezah, se razlikuje od slikovito naslikane vegetacije, s katero je obdan.
Svetlolasi deček je sklenil svoja prevelika stopala, na kolena naslonil komolca rok in si z levico podprl glavo. Njegov izraz je umirjen in razmišljujoč, k čemur namiguje tudi gesta Rodinovega Misleca .
Ferdo Vesel
Deček v zelenju , (pred 1922)
olje, platno, 87 x 63 cm
NG S 530
Ivan Vavpotič je bil portretist ljubljanskega meščanskega sloja. Pri njem so namreč naročali svoje portrete in portrete svojih otrok, ki jih je slikar zasnoval v tedaj všečnem realističnem slogu. Delo, naslovljeno Deček na vrtu oziroma Deček z obročem, predstavlja Boruta Žerjava. Slika je kompozicijsko uravnotežena, svetle barve in sončna poletna svetloba prispevata k lahkotnemu in vedremu razpoloženju.
Na skrbno urejenem vrtu in obdan z igračami stoji svetlolasi deček z obročem v rokah. Obut je v bele visoke čeveljce in je praznično oblečen v belo oblačilo z rdečimi ornamentalnimi poudarki. Igra z obročem je bila priljubljena otroška igra že v antiki. Motiv dečka ali mladeniča z obročem je bil zelo pogost tudi na vaznem slikarstvu 5. stoletja pr. n. št. Vavpotičev deček z obročem si prizadeva biti upodobitev srečnega in brezskrbnega otroštva.
Ivan Vavpotič
Deček z obročem (Borut Žerjav) , 1922
olje, platno, 100 x 83,8 cm
sign. d. sp.: I. Vavpotič
NG S 491
V Rimu šolani italijanski slikar Cipriano Efisio Oppo se je najprej navduševal nad francoskim impresionizmom in postimpresionizmom, pozneje je postal naturalist v slogu 19. stoletja.
Slikar je naslikal svojo hčerko Evgenijo v svetlo rožnati obleki, ko sedi v rdečem naslanjaču, v rokah pa drži prav tako rožnato cvetlico. Kompozicija aludira na francoska impresionistična dela, vendar se upodobitev obraza naslanja na italijanske renesančne portrete. Dekličin resen obraz izžareva rahlo nezadovoljstvo, vzvišenost in nečimrnost.
Cipriano Efisio Oppo
Portret hčerke Evgenije , 1931
olje, les, 66,5 x 51 cm
sign. in dat. d. zg.: Oppo 31
NG S 1996
Ko se je slikarju Gabrijelu Stupica rodila hči Marija Lucija (1950−2002), je postala njegov priljubljeni motiv in neizčrpni vir navdiha.
Lucija v starinskem oblačilu je ena najzgodnejših tovrstnih upodobitev tedaj triletne slikarjeve hčere. Njene številne podobe so v okviru močne tradicije povezane s simboličnim predmetnim svetom. Črnolasa in temnooka celopostavna deklica, naslikana pred nevtralnim ozadjem in oblečena v svetlo starinsko oblekico, stoji pred nami v samozavestni in dostojanstveni drži ter spominja na Velázquezove portrete španskih princes iz 17. stoletja.
Gabrijel Stupica
Lucija v starinskem oblačilu , 1953
olje, platno, 104,5 x 97,8 cm
Marlenka Stupica, Ljubljana
Bibliografija
Bambini nel tempo. L'infanzia e l'arte [ur. Luigina Tozzato], Palazzo Te, Mantova, Milano 2004 [razst. kat.]
Mateja Breščak, Alenka Simončič, Odstiranja. Kipar Franc Berneker in družina Vidic , Ljubljana 2014. Dostopno na: https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/odstiranja-februar-2014?id=2932
Mateja Breščak, Martina Vuga, Odstiranja. Ivan Zajec: Deklice , Ljubljana 2013. Dostopno na: https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/odstiranja-junij-2013?id=1529
Anica Cevc, Otrok in družina v slovenski likovni , Narodna galerija, Ljubljana 1975 [razst. kat.]
Children / Enfants / Kinder / Kinderen , Amsterdam 2005
Špelca Čopič, Franc Berneker. 1874−1932. Retrospektivna razstava ob 110-letnici umetnikovega rojstva , Umetnostni paviljon Slovenj Gradec−Umetnostna galerija Maribor−Narodna galerija, Ljubljana, Slovenj Gradec 1984 [razst. kat.]
Špelca Čopič, Breda Ilich Klančnik, Lojze Dolinar (1893−1970). Retrospektivna razstava / Retrospective , Moderna galerija, Ljubljana 1996 [razst. kat.]
Franc Berneker , Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 2001 [razst. kat.]
Anna Green, French paintings of childhood and adolescence, 1848−1886 , Aldershot− Burlington 2007
Peter Hawlina, Valentin Krisper , [Paris] [s. a.]. Dostopno na: https://gw.geneanet.org/hawlina?lang=en&pz=peter&nz=hawlina&p=valentin&n=krisper (z dne 23. 9. 2021)
Ivan Vavpotič. 1877−1943 , Narodna galerija, Ljubljana 1987 [razst. kat.]
Ivana Kobilca (1861−1926). »Slikarija je vendar nekaj lepega …« (ur. Nataša Ciber, Barbara Jaki, Alenka Simončič), Narodna galerija, Ljubljana 2018 [razst. kat.]
Ivana Kobilca, 1861−1926 , Narodna galerija, Ljubljana 1979 [razst. kat.]
Barbara Jaki, Langusov portret Karla Hummla mlajšega, v: Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca / Festschrift Emilijan Cevc (ur. Alenka Klemenc), Ljubljana 2000, str. 497−504
Barbara Jaki, Meščanska slika. Slikarstvo prve polovice 19. stoletja iz zbirk Narodne galerije , Narodna galerija, Ljubljana 2000 [razst. kat.]
Jožef Tominc. Fiziognomija slike (ur. Barbara Jaki, Mateja Breščak), Narodna galerija, Ljubljana 2002 [razst. kat.]
Erika Langmuir, Imagining childhood. Themes in the imagery of childhood , New Haven−London 2006
Michel Mohor, Ivana Kobilca (1861−1926). »Slikarija je vendar nekaj lepega …«. Vodnik po razstavi , Narodna galerija, Ljubljana 2018 [razst. kat.]
Nove pridobitve. 2001−2010 (ur. Barbara Jaki), Narodna galerija, Ljubljana 2011 [razst. kat.]
Kristina Preininger, Upodobitve otrok Matevža Langusa, v: Zgodovina otroštva / History of childhood (ur. Aida Škoro Babić … et al.), Ljubljana 2012 (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 45), str. 69−79
Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju , Zagreb 1982 (Biblioteka Globus)
Simon Schama, The embarrassment of riches. An interpretation of Dutch culture in the Golden Age , London 2004
Alenka Simončič, Podobe prestiža. Antične zgodbe v steklu po gemah iz zbirke kneza Stanisława Poniatowskega (1754−1833). Iz zasebne zbirke v Sloveniji , Narodna galerija, Ljubljana 2017 [razst. kat.]
Sto umetnin Narodne galerije (ur. Mateja Brečak), Ljubljana 2017
Ferdinand Šerbelj, Podobe otrok v preteklosti , Narodna galerija, Ljubljana 1979 [razst. kat.]
Tanja Tomažič, Igrače. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja , Ljubljana 1999
Polonca Vrhunc, Ferdo Vesel. 1861−1946 , Narodna galerija, Ljubljana 1989 [razst. kat.]
La voce dell’infanzia nelle Collezioni dei Civici Musei di storia ed arte di Trieste , Palazzo Gopcevich, Trieste 2007 [razst. kat.]
Federico Zeri, Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja , Narodna galerija, Ljubljana 1983 [razst. kat.]
Federico Zeri, Ksenija Rozman, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, Narodna galerija, Ljubljana 1993 [razst. kat.]
Zgodovina otroštva / History of childhood (ur. Aida Škoro Babić … et al.), Ljubljana 2012 (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 45)
Narodna galerija, zanjo
Barbara Jaki
Avtorica razstave
Mateja Breščak
Foto
Bojan Salaj, Janko Dermastja (© Narodna galerija)
Jezikovni pregled
Zala Mikeln
Prevod
Hugh Brown, Amidas d. o. o.
Spletna predstavitev
Luka Hribar
Urejanje bibliografije
Nataša Ciber
E-razstava | Od 18. 10. 2021 dalje
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana