“To, kar je prvo, se sicer gotovo izreka na mnogo načinov, vendar je ousia (substanca) prvotna na vsak način: tako po logosu in po spoznanju kakor tudi časovno.” (Aristotel, Metafizika)
Zdi se, da v našem sodobnem besednjaku izraza substanca (lat. substantia, podstat) skorajda ne uporabljamo več. Pa vendar gre za enega najbolj temeljnih izrazov v zgodovini filozofije kot metafizike. Temeljnega do te mere, da je za razumevanje razvoja misli in razlik med filozofskimi stališči velikih metafizikov potrebna naša poglobitev v opredelitev tega pojma pri vsakem od njih.
To je prvi razlog, zaradi katerega se bomo na prvih dveh ali treh jesenskih srečanjih posvetili razvoju tega pojma pri Aristotelu, Tomažu Akvinskem, Descartesu, Spinozi, Leibnizu, Humu, Kantu in Heglu. Drugi razlog pa je v tem, da se nam lahko prav ob natančnejšem premisleku pojma substanca pri omenjenih avtorjih razkrije vsa spekulativna lepota in veličina zgodovina filozofije kot metafizike.
Slika: Bogdan Borčič: Tokrat precej več o školjki,1972