Pripovedovanje kot edini način preživetja
Literarna pripoved Po vsej sili živ , za katero je Nataša Kramberger leta 2025 prejela nagrado Prešernovega sklada, izhaja iz občutka, da se je svet, kot smo ga poznali, začel nepovratno spreminjati. Poplave, požari, suše in plazovi niso več oddaljene podobe prihodnosti, temveč del vsakdanje izkušnje. Knjiga prepleta osebni zapis, dokumentarno beleženje življenja na kmetiji nedaleč od Maribora in esejistično refleksijo sveta, v katerem narava ni več le ozadje, ampak je aktivna sila, ki neposredno posega v življenja ljudi.
Fragmentarna struktura brez klasične zgodbe ali konflikta vztraja v nenehnem začenjanju, podobno kot naravni cikli, ki določajo ritem kmetovanja. V ospredju avtoričinega pisanja ni avtonomen posameznik, temveč človek, vpet v širše vremenske, biološke in ekološke procese, medtem ko pripovedovanje postaja eden redkih načinov ohranjanja smisla v svetu.
Krstna uprizoritev nastaja v dialogu z avtobiografskim in esejističnim pisanjem Nataše Kramberger, predvsem iz del Po vsej sili živ in Primerljivi hektarji , ter odpira vprašanja o življenju v času podnebnih katastrof in človekovega odnosa do zemlje, skupnosti ter prihodnosti. Režiserka mlajše generacije Mojca Madon bo v mariborski Drami režirala prvič; iz posameznih segmentov bo zgradila prostor skupnega bivanja, v katerem se odnos do narave neločljivo prepleta z vprašanjem odgovornosti do drugih. Ključni motiv uprizoritve bo padajoče drevo kot podoba sveta, ki izgublja ravnotežje, medtem ko skupnost ostaja eden redkih prostorov, kjer še obstaja možnost vztrajanja.