Vasica ob reki Dneper doživlja svoje zadnje dni: ob zagonu hidroelektrarne jo bo zalila voda, vse prebivalce pa bodo preselili. Zdajšnji in nekdanji prebivalci vasi se zberejo, da bi se še zadnjič poslovili od kraja svojega otroštva. Spomin, preobrazba in modernizacija se združijo v sago o napredku, v kateri se glas in pogled prosto pretakata med različnimi protagonisti, megalomanska razsežnost projekta jezu pa je v nasprotju s premišljenimi notranjimi monologi. Miniaturne pripovedi, v katere so vključeni različni ljudje, pripovedujejo o žalosti, bolečini in hrepenenju po ljubezni.