S preučevanjem evropskega izročila in folklore se Paolo Battistel podaja v najgloblje kotičke pravljic, starodavnih zgodb, ki so nastale ob zori človeštva. Navidezno preproste otroške zgodbe pa v sebi nosijo najbolj arhaične simbole, kajti pravljica je sveta zgodba, ki je temelj značaja in spomina ljudstva, v kateri se protagonisti (in z njimi skupnosti) podajo na potovanje, polno nevarnosti, se soočajo s pošastmi, govorečimi živalmi in iniciacijskimi preizkušnjami ter izgubijo svojo naravno nedolžnost in postanejo »ozaveščeni odrasli«. V tem eseju se avtor osredotoča na ženski element v pravljicah, saj so pogosto ravno ženske glavne protagonistke – sprva kot zbiralke in pripovedovalke teh zgodb, nato pa kot njihovi liki: temne čarovnice, denimo Baba-Yaga, ali nedolžne mladenke, kot je speča lepotica Trnjulčica, ki se je zbodla na vreteno in jo je doletelo prekletstvo.
Pisatelj in veliki poznavalec evropskega mita ter ljudskega izročila, Paolo Battistel, nas popelje v najgloblje in nedoumljive kotičke starodavnih pripovedi, ki jih imenujemo pravljice. Te svete in arhaične zgodbe, ki so nastale ob zori človeštva, so na videz tako preproste, da se večini zdijo le zgodbe za otroke, a za tisto tanko in pocukrano tančico morale ter cenzure pravljice v sebi skrivajo nedoumljiv vodnjak, iz katerega je mogoče s čarobnim vedrom črpati najbolj arhaične mite in simbole človeštva.