Neža Perovšek se v svoji likovni praksi loteva vprašanja bremena nuje predmetnosti z miselnostjo arhivistke, ki kritično preizprašuje tako svoje fizično kot družbeno okolje. Fotografske dokaze svojega obstoja najprej pretvarja v digitalne plasti, jih transformira in nato z mehko slikarsko intervencijo preobrazi v abstraktne podobe, ki ohranjajo sledi meja med združenimi elementi. Če je v preteklih projektih črpala tudi iz neosebnih virov, se tokrat osredotoča predvsem na lasten arhiv, kjer združevanje podob ustvarja abstrahirano podobo akumuliranih izkušenj. Njena dela delujejo kot skrivnostne pripovedi – v nerazpoznavnih podobah se skrivajo umetničina preteklost, doživetja in refleksije sveta, ki ga beleži. Prek naslovov in subtilnih namigov umetnica vstopa tudi v prostor angažirane umetnosti, kjer družbeni komentar deluje skozi tiho refleksijo zunanjih vplivov na osebno življenje. S tem njene slike udejanjajo preobrazbo odvečnega v izostreno samozavedanje in premišljeno prisotnost.