Čeprav se je Cassavetes temu filmu odrekel, potem ko ga je producent Stanley Kramer zmontiral proti njegovim željam in ga naredil bolj sentimentalnega, kot je bilo mišljeno, film vseeno ponuja pretresljivo študijo stiske otrok z motnjami v duševnem razvoju. Posnet v napol dokumentarnem slogu, v njem (z izjemo Ritcheyja kot osrednje ‘anamneze’ filma) nastopajo otroci z dejanskimi motnjami v duševnem razvoju. V središču zgodbe je nova učiteljica (Judy Garland), katere prekomerna skrb za Ritcheyjevo stisko jo vodi v spor z njenim šefom (Burt Lancaster). Cassavetes ponovno izvabi sijajno igro iz svoje zasedbe, pri čemer zelo dobro izkoristi plaho čustvenost Judy Garland, čeprav občasni zdrsi v didaktičnost za sabo potegnejo posebno vrsto pledoajeja, ki se mu je Cassavetes zelo prizadeval izogniti.