Pisma matere pod drobnogled postavlja razdrobljeno veččutno izkušnjo ženske in s tem vzpostavlja prostor za razmislek o družbenih normah in možnostih njihovega preseganja.
Oratorij skozi arhivski spomin pripoveduje okruške življenjske zgodbe Marie ter govori o družbi in družbeni vlogi žensk. Za raziskovanje te teme v 21. stoletju lahko zgodba Marie služi kot metafora razmisleka o ceni, ki naj bi jo ženske plačale za to, da sledijo svojemu (po)klicu, da imajo otroke ali jih nimajo.
Zastavlja temeljna vprašanja: v kolikšni meri se matere lahko posvetijo svojemu poslanstvu/poklicu in kako sploh govoriti o materinski ljubezni v odnosu do žrtev, ki jih prinašajo njihove karierne odločitve.