Pozdravljam vas iz krajev jutrišnjega dne, ki so videnja kmečkih duš v preletu čez svet.
(Fabrizio De André, Anime Salve)
Ko je Oma tistega jutra odprla oči, je sprevidela, da ne bo mogla vstati. Čelo je sililo gor, trup je
ostajal negiben kot hlod. Nekje med glavo in repom je prihajalo do strahotnega kratkega stika. »O, zlata duša,« je vzdihnila Oma. »Življenje je težko že samo po sebi, če pa imaš v lastnem truplu dva, ki vlečeta vsak na svojo stran …«. To je trenutek, ko je Oma srečala jelko.
Jelka je šest tisočletij in pol negibno – kot hlod – ležala v mokri zemlji, preden sta jo po naključju v Čadrgu našla Jani in Gorazd Kutin, ko so na robu vasi obnavljali kale. Bila je tako mokra, da je teklo od nje. Posušili so jo in jo spremenili v liro, boben in piščal.
Oma in jelka sta narejeni iz istega testa: časa, ki poje. V predstavi ga bosta ozvočila pripovedovalka Nataša Kramberger ter multiinstrumentalist Samo Kutin, ki bo poleg lire in bobna iz lesa tisočletne jelke igral še na hurdy gurdy, harmonij ter basovsko harfo, ki jo je izdelal sam.