Kuriranje v feminističnem in kvir skupnostno usmerjenem umetniškem kontekstu ni zgolj selektivna uredniška praksa, temveč dejanje skrbi in povabila k skupnostnim interpretacijam preteklosti, osmišljanja sedanjosti in zamišljanja prihodnosti. Kuriranje ustvarja pogoje za kroženje spomina, afektivne povezave in gradnjo skupnosti, zlasti takrat, ko osvetljuje zgodovine žensk in manjšin, torej zgodovine, ki so bile prekinjene, izbrisane ali potisnjene v pozabo. V tej luči kuriranje deluje kot oblika aktivizma in kot prostor etične skrbi – za umetniška dela, za ustvarjalke_ce in za občinstvo. Gre za oblikovanje odnosov: med preteklostjo in sedanjostjo, med telesi in pripovedmi, med intimnim in političnim.