Skozi zgodovino so bila življenja in delovanja LGBTIQ+ oseb marginalizirana ali celo sistematično izbrisana iz kolektivnega spomina. Tako so samonikli kvir arhivi pogosto edini prostori, kjer se alternativni kvir spomin lahko ohranja. Ti arhivi pa so veliko več kot zbirke starih dokumentov; so prostori odpora v ustvarjanju pogojev za artikulacijo tistih preteklosti, ki v uradne zgodovinske naracije pogosto niso bile vključene. Nekateri arhivi so bili ustanovljeni že na začetku organiziranih LGBTIQ+ gibanj, v zadnjih letih pa v Jugovzhodni Evropi vznikajo nove neodvisne arhivske iniciative in mreže povezovanj, ki poskušajo zapolniti spominske praznine z grassroots zbiranjem, digitalizacijo in deljenjem materialov, pogosto v pogojih omejenih virov in institucionalne nevidnosti. Okrogla miza osvetljuje pomen kvir arhivov kot orodij spominskega aktivizma in kvirjenja Jugovzhodne Evrope, kot načinov samozgodovinjenja in kot prostora politične skrbi