Basel Abbas & Ruanne Abou-Rahme, Rawan Almukhtar, Rosa Andraschek, Nataša Berk, Sanja Bistričić Srića, Maja Bojanić, Traian Cherecheș, Ken Gonzales-Day, Jelena Jureša, Stanya Kahn, Nikolay Karabinovych, Agron Nimonaj, Eva Papamargariti, Darija S. Radaković, Antoni Rayzhekov
Kustos razstave: Maximilian Lehner
Galerija sodobne umetnosti in Pokrajinski muzej, 11. 9. 2026 – 3. 1. 2027
Najlepše vabljene_i na otvoritveni večer mednarodne skupinske razstave Odvrnjen pogled, ki bo v petek, 11. septembra, od 18. ure dalje v Galeriji sodobne umetnosti.
Program
Galerija sodobne umetnosti in Pokrajinski muzej, ob 18. uri
Javno vodstvo po razstavi s kustosom, umetnicami in umetniki.
Galerija sodobne umetnosti, ob 19. uri
Odprtje razstave Odvrnjen pogled.
Muzejsko dvorišče, od 20. ure dalje
Cate Hops, zvočni performans
Traian Cherecheš, zvočni performans
»Pojdi naprej, tu ni nič za videti!«
»Ne odvračaj pogleda, ukrepaj!«
Veliko se da povedati o dejanju odvračanja pogleda; še Nietzsche je zapisal: »Odvrnjen pogled bo moja edina negacija.« [1] Te perspektive odkrivajo, da tisto, kamor usmerjamo svojo pozornost – ali tisto, kar se odločimo opaziti –,za nas predstavlja resničnost: »Vidimo stvari same, svet je tisto, kar vidimo. […] Vendar je pri tej veri nenavadno to, da če jo skušamo izraziti v tezah ali izjavah, če se vprašamo, kaj je ta »mi«, kaj je videti in kaj je stvar ali svet, se znajdemo v labirintu težav in protislovij.« [2]
Odrasel sem v prepričanju, da ima umetnost vpliv in da se mora odzivati na nujne izzive našega časa. Kljub temu pa se vse pogosteje soočam z deli, ki so označena kot »politična«, bodisi zaradi pretiranega poudarka na prikazovanju krutosti in nepravičnosti bodisi z neposrednim izražanjem ideološkega stališča, ki ne pušča prostora za dvoumnost. To me vodi k vprašanju: kaj če bi se spopadli s temi težavami in protislovji – prav s tistimi njihovimi vidiki, ki ostajajo nejasni, ko opazujemo svet, kako se nam kaže in kako nam ga predstavljajo?
Nasprotno pa odvrnjen pogled pomeni, da se iz nevednosti, strahu, samocenzure ali želje po nevpletenosti izogibamo osredotočanju na določeno temo. To lahko razumemo kot namerno odločitev ob soočanju z vojnimi grozodejstvi, uničevanjem okolja in izbrisom zgodovine. Umetnost omogoča gledalcu, da svoje moralne sodbe usmeri navzvzen in umetniška dela dojema kot obliko olajšanja pred polikrizo, ki oblikuje svet. Četudi nas vsebina morda sploh ne zanima, lahko v razstavi namesto tega najdemo prostor zatočišča – kraj, kjer se lahko povsem umaknemo od zunanjega sveta. Vsa ta vedenja so del skupnega pojmovanja tega, kaj pomeni odvrniti pogled: upreti se pogledu na tisto, česar ne želimo videti.
Kaj pa se zgodi, če pristopimo k razstavi skozi dejanje odvračanja pogleda? Na eni strani se tako lahko osredotočimo na prezrto in nevidno, ne glede na to ali gre za skrito pred našim zavedanjem ali pa zakrito z motnjami. Na drugi strani pa lahko takšen pristop služi kot vabilo k ponovnemu premisleku o tem, kako se vedemo do stvari, ki bi jih raje prezrli, ter k prevpraševanju misli, ki so se znam prej zdele neizpodbitne. Ta premik se zdi ključen ob upoštevanju nemoči, ki jo mnogi ljudje občutijo ob soočanju z vojno, podnebnimi spremembami in nenehnimi globalnimi krivicami.
»Pravzaprav se morda prav v dejanju odvračanja pogleda od predmetov našega domnevnega proučevanja, v spreminjajočih se načinih pozornosti, ki jim jo namenjamo, nahaja potencial za novo opredelitev odnosov med ustvarjalci, objekti in občinstvi. Je mogoče odvrnjen pogled razumeti ne toliko kot dejanje upora proti sodelovanju v kulturi, temveč kot njegovo alternativno obliko?« [3]
V pravnih okvirih, ki se nanašajo na zatiranje, kot je bil Code Noir, je pravica usmeriti pogled na nekoga privilegij, pridržan belcem. Ta razlika vzpostavlja jasno ločnico med tistimi, ki jim je omogočen poln dostop do vizualnosti, in tistimi, ki jim je pogled nazaj prepovedan, ter opredeljuje, kdo si lahko predstavlja, kako bi lahko bila videti prihodnost brez zatiralca. Vizualnost je že stoletja sinonim za avtoriteto (in resnico, kot omenjeno zgoraj), medtem ko je bil tistim, ki jim je bilo prepovedano pogledati nazaj, vsiljen odvrnjen pogled. Danes je ravno nasprotno: odvrnjen pogled od krutih resnic in neprijetnih realnosti je privilegij.
Ta razstava govori tudi o tem, da moramo za premislek in pogled onkraj podobe odvrniti pogled, ter odkriti »spregledane« zgodbe in teme, s čimer opozarja na potrebo po resničnem opazovanju, namesto da se pretvarjamo, da vemo, kaj je treba storiti, ali da umetnost uporabljamo kot nadomestek za pristno sočutje. Razstava Odvrnjen pogled združuje dela, ki razkrivajo meje upodabljanja. Ta umetniška dela se namenoma obračajo stran od očitnega, a so kljub temu izrazito prisotna: tam, kjer se zanika preteklost, cenzurira sedanjost, prihodnost pa se kaže kot scenarij pomanjkanja in prikrajšanosti – pa čeprav le za tiste, ki ne morejo spremeniti njenega poteka.
Soočena z vse bolj pogostim širjenjem fotografskega dokumentiranja vojn in njegovim umeščanjem med druge vrste podob je Susan Sontag zapisala: »Fotografiranje je v bistvu dejanje nevmešavanja. […] Tisti, ki posega v dogajanje, ne more dokumentirati; tisti, ki dokumentira, ne more posegati v dogajanje.« [4]
Poudarimo: ta razstava ne zagovarja predaje ali zavračanja boja za pravičnejši svet. Pravzaprav je razmislek o šibkosti in ranljivosti – sprašuje, kako lahko prevzamemo perspektivo tistih, ki nimajo sredstev in moči, da bi spremenili svojo realnost.
V varnih prostorih, kot je galerija, se je enostavno izolirati od zunanjega sveta. Zakaj bi bili tukaj v skrbeh, ko se pa vse zdi tako skladno? Vendar pa ob vstopu na razstavo pogosto pričakujemo, da bodo na ogled težka, sporna politična, družbena, ekološka – ali celo globoko osebna – vprašanja. Toda ta dela redko najdejo resnično varen prostor.
Ta razstava nas poziva, naj odvrnemo pogled, pogledamo onkraj in prezremo tisto, kar smo dejansko videli ali bi lahko videli – kot angažirano, politično obliko gledanja. Z odvrnjenim pogledom se lahko osredotočimo na skrite sile, ki oblikujejo naš svet. Obenem pa nas razstava s povezovanjem zgodovine s sedanjostjo spodbuja k ponovni oceni aktualnih dogodkov, k prevpraševanju nevidnih učinkov in k razmišljanju o tem, kako »uporabljamo« razstave – kot spodbudo k delovanju ali kot izgovor za neukrepanje.
Včasih je odvrnjen pogled lahko dejanje upora: način, da se spomnimo na tisto, kar je bilo skrito, da opazimo, kam je bila usmerjena vizualna pozornost in čemu je bila odtegnjena, ter da se vprašamo, kaj nam je prikrito in kaj ostaja nevidno? Od plasti zgodovine in usedlin odpadkov, od utišanih glasov do krajev, ki jim grozi izbris, ter nezmožnosti govoriti ali ukrepati, se ta razstava posveča negotovemu in nevidnemu ter sprašuje, kaj se zgodi, ko odvrnjen pogled postane način gledanja?
[1] Friedrich Nietzsche: The Gay Science , New York: Knopf Doubleday, p. 223.
[2] Maurice Merleau-Ponty (1968): The Visible and the Invisible , Evanston: Northwestern University Press, p. 3.
[3] Irit Rogoff (2005): Looking Away, in: After Criticism, G. Butt (ed.), Oxford: Blackwell, p. 119.
[4] Susan Sontag (1973): On Photography , New York: Rosetta Publishing, p. 8.
Pokrajinski muzej Celje – Center sodobnih umetnosti
Besedilo: Maximilian Lehner
Podpora: Avstrijski kulturni forum, Fundacija ERSTE, Flanders State of the Art, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje, Zvezno ministrstvo za stanovanjska vprašanja, umetnost, kulturo, medije in šport Republike Avstrije
Preberi več