Kobilca se je ves čas vračala k vzorom, ki jih je spoznavala v Münchnu in Parizu med svojim 20. in 32. letom starosti. Najbolj ambiciozna dela, ki vključujejo naravo, je Kobilca naslikala med letoma 1889 in 1893. Slike Iz malega sveta , Pri vodnjaku in Poletje , vsa datirana v 1889, so odsev münchenskih sodobnih mojstrov, ki so razstavljali v Glaspalastu. Otroci v travi in V lopi medtem nakazujeta vpliv pariških Salonov in posebej bližnjega Barbizona, ki je bil v Kobilčinem času že popolnoma uveljavljena umetniška postojanka. Kobilca je krajino nekajkrat tudi spojila s tihožitji, posebej ko je slikala na dvorcu Kolovec pri družini Stare.
Kobilca spada v drugo generacijo slovenskih realistov, skupaj z Antonom Ažbetom, Jožefom Petkovškom in s Ferdom Veselom. Od četverice je le Vesel ustvaril večje število krajin; navsezadnje je tudi najdlje živel. Njegova dela po spontanosti in obravnavi svetlobe vzporejamo z impresionističnimi, medtem ko Kobilčine krajine povečini sledijo vzorom bratov Šubic. Tako so tudi njene krajine majhne realistične študije terena in vremena, z izjemo npr. skice sarajevske vedute.
Vprašanja o slikarkinih krajinah so danes aktualna za umetnostni trg, kjer je glavni razlog za njihovo iskanost v Kobilčinem avtorstvu in ne v likovni izvrstnosti dela. Med njenimi učenkami je bilo več diletantskih krajinark, na primer Rita Passini (1882–1976) v Sarajevu ter Margarete in Hanni Schnock v Berlinu. V Sarajevu se je družila še s skupino plenerističnih umetnikov, ki so si dela med sabo izmenjevali. Ta dejstva skupaj z mankom primarnih virov in referenčnih Kobilčinih krajin, ki pogosto nihajo v kvaliteti izvedbe, pomenijo, da je ugotavljanje pravega avtorstva krajin težavna in nehvaležna naloga.
Ivana Kobilca in krajinsko slikarstvo (video)
Avtor
Michel Mohor
5. november–2. december 2020
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana