Čeprav portret ni signiran in datiran, ga glede na ikonografsko celoto lahko uvrstimo v drugo polovico štiridestih let 18. stoletja, s čimer se ujema tudi mladostni videz Marije Terezije. Stoji ob razkošno oblikovani mizi, na kateri je žametna blazina z vladarskimi insignijami. Krznena "krona" je t. i. nadvojvodska krona (Erzherzogshut), ki ji je bila položena že v zibel. Toda v nasledstvenem boju, ki ga je morala Marija Terezija izvojevati, sta šele naslednji dve kroni utrdili njen položaj avstrijske vladarice. Leta 1741 je bila kronana za kraljico Ogrske, kar potrjuje krona svetega Štefana s pripadajočim žezlom. Leta 1743, na dan pred svojim šestindvajsetim rojstnim dnevom, pa je bila v Pragi kronana še za češko kraljico, kar potrjuje v ozadju vidna krona sv. Vaclava. Ob vsej ikonografski zgovornosti slike velja opozoriti na odsotnost cesarske krone na vseh portretih naše vladarice. Čeprav jo povsod imenujejo cesarica ( Kaiserin , Imperatrice ), je ta naslov po kronanju 1745 nosil le njen mož Franc Štefan Lotarinški, in čeprav je bila njegova soproga od leta 1736, ji naslov ni pripadal. Ko je ovdovela, je cesarsko krono prejel njen sin Jožef II., kajti krona "Svetega rimskega cesarstva" je po zakonu pripadala le moškim vladarjem. Toda njeni podaniki in naslednji rodovi so ji zaradi izjemnih uspehov v štiridesetletnem vladanju priznali epitet cesarice, a glede na to, kako je utrdila ugled in ravnotežje avstrijskega cesarstva med evropskimi monarhijami, bi jo lahko naslovili še z "Vélika".
Avtor
Ferdinand Šerbelj
4. maj–31. maj 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana