Skoraj štiri metre visoka slika sv. Miklavža je bila nameščena v oltar leta 1674, potem ko je škof Jožef Rabatta triladijski poznogotski stolnici dozidal baročni prezbiterij. Ta pa je bil že leta 1700 skupaj s staro stolnico podrt in Liberijeva slika je že kmalu zaživela v novi baročni opremi.
Škof Rabatta izhaja iz goriške grofovske družine, katere člani so bili v Benetkah avstrijski poslaniki. Zato tudi v luči teh povezav lahko domnevamo stike z beneškimi umetniki. O avtorju slike se je leta 1689 prvi izrecno izrazil Janez Vajkard Valvasor v svojem obsežnem delu Slava Vojvodine Kranjske ; bil je mnenja, da je Liberijeva umetniška slika v stolnici najvrednejša ogleda.
Sliko so leta 1822 zamenjali s podobo iste vsebine slikarja Matevža Langusa, ki se je kompozicijsko delno naslonil na baročno predhodnico. A tudi Langusovo varianto so že po dvajsetih letih zamenjali z drugo, a povsem drugačno podobo istega slikarja. Slednja je bila v glavnem oltarju vse do vrnitve Liberijeve slike decembra 2007.
Kaj je bil vzrok, da so še dobro ohranjeno sliko zamenjali z drugorazredno upodobitvijo domačega slikarja? Odgovor lahko najdemo le na Langusovi prvi različici, na kateri je slikar preuredil le tisto, kar bi v moralno strogem 19. stoletju utegnilo biti sporno. Opazimo, da so bili moteči trije odrasli angeli v zgornjem delu slike, ki se pri Liberiju erotično objemajo in obračajo k svetniški trojici. Senzualno naglašene efebe je Langus zamenjal z ljubkimi nebeškimi krilatci. Ob sv. Miklavžu pa je dodal za 19. stoletje značilno oblečenega angela s svetnikovimi zlati kroglami. Spremljevalca sv. Miklavža, tradicionalna zavetnika ljubljanske škofije sveta škof Mohor in njegov diakon Fortunat, pa sta bila v celoti ponovljena. Osrednje figure so na Liberijevi sliki upodobljene na oblakih, kar je v skladu z visoko namestitvijo slike, medtem ko na Langusovi različici figure stojijo na kamnitem pomolu ob razburkanem morju, kar je sicer povezano z Miklavževo ikonografijo.
Za budne oči in estetska merila Langusovega časa je bila tudi statična drža razoglavega baročnega Miklavža z nekam groteskno prevelikimi pontifikalnimi rokavicami, zlasti na blagoslavljajoči desnici, prav gotovo neelegantna, in v teh »neprimernostih« najbrž tiči vzrok za detronizacijo slavne slike.
Kljub razmeroma dobri ohranjenosti Liberijeve slike pa je bil restavratorski poseg, izveden v Restavratorskem centru v Ljubljani, zahtevno ekipno delo, ki pa je po ocenah stroke uspešno privedlo do popolne reanimacije umetnine, danes ene izmed atrakcij v ljubljanski baročni stolnici.
Z vrnitvijo slike na prvotno mesto v glavni oltar leta 2007 in s hkrati obnovljenimi freskami Giulia Quaglia na obsežnem oboku ladje je ljubljanska stolnica zaživela kot primer celostne baročne umetnine in s tem v kontekstu srednjeevropskega baroka pridobila tudi na pomenu.
Reprodukcija umetnine in nekaterih njenih detajlov s spremljajočimi pojasnili bo na ogled v prostorih stalne zbirke Narodne galerije do 4. junija 2015. Vljudno vabljeni!
Avtor
Ferdinand Šerbelj
7. maj−4. junij 2015
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana