Božična zgodba je v evangelijih opisana precej skopo, nekoliko podrobneje pa se z njo ukvarjata apokrifna Jakobov grški protoevangelij (4. stol.) in latinski Liber de ortu beatae Mariae et Infantis Salvatoris ( Knjiga o rojstvu Blažene Marije in Deteta Rešenika ) imenovan tudi Marijin evangelij ali Psevdo-Matej (4. ali 5. stol.). V tem času najdemo tudi že prve upodobitve na sarkofagih in freskah v katakombah. V likovni umetnosti se je razvila bogata tradicija upodabljanja betlehemskega dogodka, ki je dosegla zenit v zadnjih dveh stoletjih srednjega veka. V naših srednjeveških cerkvah je bila severna stena, ki je bila običajno brez okenskih odprtin, pridržana pohodu in poklonu treh kraljev od slovesa od Heroda do poklona v betlehemskem hlevčku.
V cerkvah jaslice sicer niso bile popolna novost. Poleg upodobitev na stenskih poslikavah so obstajale tudi v posebej za to namenjenih kapelah in niso bile vezane na koledarski praznik. Sv. Frančišek Asiški je po legendi prvi postavil "žive" jasli z volom in oslom k božičnemu obredju leta 1223, vendar to ni prešlo v občo rabo. Takšne, kot jih poznamo danes, »sezonske«, so prvi postavili v cerkev jezuiti v Coimbri na Portugalskem leta 1560 in dve leti kasneje tudi v Pragi. V 17. stoletju so se začele naseljevati najprej v zasebnih domovih aristokratskih in premožnih meščanskih družin in na Apeninskem polotoku v skromnejših oblikah tudi v preprostih domovih. Pri nas pa so se jaslice pojavile šele po letu 1700 in so prešle med ljudske običaje po letu 1800. Jaslice so bile vse do ok. 1900 »domače«, postavljene v domače okolje kot odraz lokalnega načina življenja. Prevladovale so rezljane iz lesa ali voščene, pred koncem 19. stoletja pa so figurice začeli vlivati v mavec. Tudi papirnate jaslice so se pojavile dokaj zgodaj, že v poznem 18. stoletju, pobarval pa jih je uporabnik sam. Kasneje so bile najpogostejše raztegljive, omejene na hlevček in najpomembnejše protagoniste. Verjetno je papirna različica jaslic poenostavitev in pocenitev takšnih, ki so jih rezljali iz deščic in poslikali.
V najstarejši tradiciji »domačih« papirnatih jaslic so bile zasnovane tudi Gasparijeve jaslice. Leta 1919 so izšle pri založbi Umetniška propaganda v Ljubljani, ki sta jo vodila podjetnik in zbiralec umetnin Hugo Uhliř in predsednik Društva Narodna galerija Janez Zorman. V litografsko natisnjenih osmih polah je betlehemska zgodba postavljena v domače okolje in figurice odete v slovensko narodno nošo. Prijel se jih je vzdevek »Jugoslovanske jaslice«, kajti kralji in njihovi paži so oblečeni v slovenske, hrvaške in srbske noše. Ob prvi izdaji v novi državi je bilo v medijih dosti naklonjenih odzivov. Kljub temu, da so pisci omenjali zgledovanje pri češkem slikarju Mikolášu Alešu in so izražali pomisleke ob Mariji in Jožefu v slovenski noši, jih je javnost sprejela z navdušenjem. Sam slikar je s ponosom obvestil prijatelja Nika Sadnikarja, da bodo jaslice izšle za božič. V pomanjkanju prvih povojnih let so bile natisnjene na papir slabše kvalitete in so danes povsem ohranjene precejšnja redkost.
Ne spreglejte
Predstavitev dr. Andreja Smrekar v četrtek, 6. decembra 2018, ob 18. uri pred jaslicami, postavljenimi v prostorih Stalne zbirke. Navzoč bo tudi Robert Kužnik. Vljudno vabljeni.
Avtor
Andrej Smrekar
Restavriranje
Tina Buh, Narodna galerija 2018
Od leta 2015 STUDIO ZIBKA, Robert Kužnik s. p. trži faksimilirano izdajo Gasparijevi slovenskih narodnih jaslic.
Gospodu Kužniku smo hvaležni za pobudo in naklonjeno sodelovanje.
6. december 2018 – 6. februar 2019
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana