Prav posebno mesto v njegovem opusu imajo njegove risbe iz povojnih zaporov, v katerih se je znašel, ko se je razšel z nekdanjimi tovariši. Kot take so pomemben in pretresljiv zgodovinski dokument o nekem zapletenem obdobju slovenske in jugoslovanske zgodovine, a še veliko več kot to. V teh risbah se je slikar popolnoma soočil sam s sabo in je v tem soočenju uzrl vse, kar je bilo okoli njega, v metafizični goloti. Vse na teh risbah je videno, kakor da je zunaj sveta, tudi del panorame, viden skozi zaporniško okno. Njegova zaporniška tihožitja pa v svoji samoti in tišini učinkujejo skoraj morandijevsko. V fizično utesnjenem prostoru se slikar s poglobljeno kontemplacijo dotika srhljivih daljav. Ta materializacija prisilne samote v prostoru, v katerem čas teče neskončno upočasnjeno, s subtilnimi risarskimi prijemi sámo materialnost na trenutke tako dematerializira, da predmeti, razpostavljeni po jetniški celici, v razpršeni svetlobi zalebdijo v tisti daljavi, ki je najbolj notranje jedro njih samih. V prostoru, ki je najbolj zaprt, v prostoru, ki je bil zavestno zgrajen kot prostor ujetosti, so stvari uzrte v svoji nedosegljivosti. Čista eksistencialna golota.
Avtor : Miklavž Komelj
4. april – 8. maj 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana