mladina@zavodsotocje.si.
Projekt, ki se je začel kot razmislek o identiteti in – posledično – o ustvarjalnem izražanju, temelji na metodi intervencije, s katero je umetnica na različne načine preoblikovala tako umetniški material kot svojo okolico. Preizkušala je intervencijo umetnih materialov na fotografijo in neposredno intervencijo v naravo pred posnetkom ter primerjala metodi in končne rezultate. Prva faza se je začela v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ko se je prvič pojavilo vprašanje o odnosu med intervencijo in naravo. Med samim procesom se je umetnica vse bolj oddaljevala od vprašanj identitete (in napetosti, ki nastajajo pri poskusih povezovanja »nezdružljivih« sil) ter se začela osredotočati na potrebo po puščanju sledi. Ali gre pri tem za človeško naravo ali sistemsko pogojenost, ostaja odprto vprašanje, vendar je vztrajanje pri neposrednih posegih v naravo postajalo vse težje. Umetnica je namreč uporabljala bleščice, lak za nohte in podobno ter na sprehodih po naravi puščala ostanke svojega procesa, prav tako, kot jih je na svojih fotografijah. Konflikt, ki je sprožil željo po uporabi umetnih materialov v dialogu z naravnim, se je med procesom prenesel v samo metodo dela in tako opozoril na »prava« vprašanja. Od kod izvira potreba, da umetno stopa z roko v roki z naravnim? Bi to lahko kazalo na občutek krivde?