Razstava je nastala v sodelovanju devetih slovenskih muzejev in dveh fakultet (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski muzej Celje, Mestni muzej Krško, Koroški pokrajinski muzej, Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran, Tolminski muzej, Gorenjski muzej, Posavski muzej Brežice, Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije, Univerza v Ljubljani, Naravoslovno tehniška fakulteta), v vsakem muzeju smo po lastni presoji izbrali predmet in prispevali svojo mitološko zgodbo.
Razstava opominja na prežetost zahodne civilizacije z antično mitologijo, v duhu sodobnega muzealstva je vsebinsko povezala primarne muzejske vede in kustodiate v skupnem sporočilu: ljudsko znanje, verovanja in vrednote so usnovljene v dediščini in ubesedene v mitih. Z razstavnimi predmeti in mitološkimi zgodbami o Dionizu, Afroditi, Nike, Zevsu, Hermesu, Hefajstu, Aktajonu pa tudi o kralju Matjažu in Freisinških škofih, smo želeli pripovedovati zgodbe o ljudeh, ki navkljub sijajnim tehniškim dosežkom sodobnega sveta ohranjajo svojo nespremenjeno notranjo bit. V razstavnih zgodbah smo dediščino prikazali kot zakladnico skupnih, neodkritih moči. Kot nosilko močnih in skrivnostnih generacijskih vezi, ki nas obvezujejo k spoštovanju in ohranjanju dediščinskega okolja za naše zanamce. Mite, ki podobno kot vse pripovedno blago, predstavljajo veličasten in neizmeren delež nesnovne dediščine, pa osvetliti v vlogi, ki so jo imeli v času starega sveta.
O pozoriti smo želeli na bogastvo pradavnih človeških vedenj, vtkanih v snovno dediščino in vzpodbuditi obiskovalce k prepoznavanju in ozaveščanju lastnega nezavednega, razodetega v mitih.