V osrednjem slovenskem zaporu na Dobu režiser Metod Pevec in psihiater Vladimir Milošević s kamero ter skupnim prepričanjem, da zgodbe živijo tudi za zaporniškimi zidovi, vstopita v zaprt svet.
V letu in pol skupina moških, obsojenih za huda kazniva dejanja, sodeluje v procesu, ki jih popelje nazaj k spominom na otroštvo, družinskim zgodbam in prelomnim ranam, hkrati pa naprej – proti negotovi možnosti življenja po prestani zaporni kazni.
Ko pridem ven ne išče preprostih razlag ali enostavnih moralnih zaključkov. Namesto tega opazuje, kako kompleksna je lahko kriminalna identiteta, kako globoko jo zaznamujejo družina, nasilje, sram in molk ter kako se lahko na samem dnu nepričakovano pojavijo potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu.
To ni zaporniški film v običajnem pomenu besede. Je film o ljudeh v skrajnih življenjskih okoliščinah – in o krhki možnosti spremembe.