Sobota, 27. 9. 2025 / 17.00
Pogled od zgoraj: opazovanje likovno - zvočne - gibalne  “fluidne kompozicije” 
Avtoricama se pridruži gost Milan Ketiš
Nedelja, 28. 9. 2025 / 10.00
Izkustveno predavanje v obliki dialoga ter pogovora
Nedelja, 28. 9. 2025 / 12.00
Participatorni eksperiment - poseg obiskovalcev v prostor z materiali - “fluidna kompozicija” se nadaljuje
Avtorici Snježana Premuš in Pia Brezavšček vabita na dvodnevni preplet opazovalnih in participatornih formatov - koreografskih skic, ki približujejo raziskovalno temo obiskovalcem in radovednežem. Posebnost “koreografskih skic”, je raztezanje razumevanja polja koreografije, s katerim se Premuševa že leta ukvarja na različne načine. Skice, bodo predstavljeni v različnih zapisih.
Umetniško vodjo projekta Snježano Premuš zanimajo načini re-organizacij in razvoj sistema vizualnih, besednih in akustičnih povezav z gibanjem. Delovanje širi iz osnovnega somatsko-plesnega interesa v večslojni preplet različnih medijev. V tem smislu različni mediji odpirajo nesluten prostor za subtilne procese in teme: samoumevnosti dojemanj; prepustnost telesa; površina/globina; ranljivost; adaptacija; pomen. K razvoju projekta je povabila Pio Brezavšček, urednico, publicistko in dramaturginjo. Izhodišče projekta je premisa, ki sta si jo izmenjali skozi proces v Fizičnih manifestacijah:
Pomen ves čas drsi po površini in komunicira s tem, kar je kulturno prepoznano in dogovorjeno. /…/ Telo je zato, kot pravi Deleuze, cedilo, prepustna površina, kjer se zgošča smisel, kjer se reorganizirajo pomeni, a ni nič stabilnega.
V raziskovalno-umetniškem dialogu se ukvarjata s površino, njenimi mejami, plastmi in sferami, ki jo zaobjemajo. Pomeni in telesne ne-znanke, ki pri tem nastajajo, nudijo iztočnico za raziskavo, ki je pripeljala avtorici:
v prostore prepustnosti, kjer se zunaj izmenjuje z znotraj in obratno; 
v prostore pretakanj, ki prenašajo snovi in pomene; 
v prostore poslušanj, ki preoblikujejo notranjost; 
v prostore zlitja, ki spajajo drugosti; 
v prostore spiral, ki vzvalovijo telesa;
v prostore vdorov, ki predirajo površine; 
v prostore cedil, ki selektivno prepuščajo snovi, 
v prostore tujosti v sebi, ki ostaja ne-odkrita in ne-razvozlana.
Medij, ki odpira, dolbe in prebija te prostore, je voda. V delu Bodies of water avtorica Astrida Niemanis pravi: 
Oboje smo, neločljivo in hkrati – narejeni večinoma iz mokre snovi, a tudi plavamo v diskurzivnih kosmih utelešenja kot ideje. Živimo na mestu eksponentnega materialnega pomena, kjer utelešenje sreča vodo. /… Telesa, iz katerih črpamo in v katera se zlivamo, so zagotovo druga človeška telesa (ljubimec, ki ga je mogoče poljubljati, tujec, ki je dobil transfuzijo krvi, dojenček), a prav tako so morje, cisterna, podzemni rezervoar, nekoč-dež.