Koncert pevke in pesnice Klarise Jovanović in pianista Dejana Berdena.
Na začetku je bila ljudska pesem. Živela je med ljudmi in se hkrati z njimi spreminjala, dokler je ljubiteljski in zaresni etnologi niso zapisali in čez čas tudi posneli; od tedaj se ve, kaj je ljudska pesem in kako mora zveneti. Toda – okus se je sčasoma spremenil in ljudsko pesem je na podeželju nadomestila narodno-zabavna, v mestih pa popevka, umetna pesem, v kateri je glasba pomembnejša od besedila. Nekateri pa s tem niso bili zadovoljni; med slednjimi tudi pesniki, ki so znali ubirati strune in – kot pesniki – pisati verze, ki so jih, spet nekateri, znali celo uglasbiti in zapeti: rodil se je nov rod glasbenikov-pesnikov, sodobnih trubadurjev, kantavtorjev. V njihovih pesmih sta, za razliko od večine popevk, besedilo in interpretacija poetične besede pomembnejši od glasbe, ki je pogosto zelo asketska. Tudi nekateri pevci, ki so se že uspešno preizkusili v popevkarstvu, so si zaželeli peti pesniška besedila; uglasbena poezija sicer ničesar ne pove o glasbi, zato pa toliko več o besedilih – in v interpretaciji slednjih so nadvse uspešni dramski igralci, tisti, kajpada, z izrazitim glasbenim talentom. Tega s pridom uporabljajo v gledaliških songih, izkazali pa so se tudi kot odlični interpreti šansona, čeravno niso edini. Slovenski šanson je pogosto družbeno kritičen, jedek, satiričen, včasih že kar obešenjaški, med najbolj znanimi francoskimi šansoni pa so, v posmeh omenjenim značilnostim, ravno ljubezenski.
Večino koncertnega programa sestavljajo ljubezenske pesmi slovenskih pesnikov, vpete med ljudsko pesem in šanson.
Program Veronikinega tedna poezije snujemo skupaj z Osrednjo knjižnico Celje