Očetnjava ( Fatherland , Poljska, Italija, Nemčija, Francija, 2026, 82 min.)
Poljski režiser Paweł Pawlikowski (Ida, Hladna vojna) si zamišlja pisatelja Thomasa Manna in njegovo hčerko Eriko na čustvenem popotovanju skozi ruševine in moralni kaos povojne Nemčije. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.
Režija: Paweł Pawlikowski
Scenarij: Paweł Pawlikowski, Henk Handloegten
Fotografija: Łukasz Żal
Montaža: Paweł Pawlikowski, Piotr Wojcik
Igrajo: Hanns Zischler, Sandra Hüller, August Diehl, Devid Striesow, Anna Madeley, Fritzi Haberlandt, Milan Peschel
Festivali, nagrade: Cannes (nagrada za najboljšo režijo); Liffe; poljski kandidat za nominacijo za oskarja
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: drama
Zgodba
Film se osredotoča na odnos med pisateljem in nobelovcem Thomasom Mannom ter njegovo hčerko Eriko – igralko, pisateljico in vojno dopisnico. Poleti leta 1949, na vrhuncu hladne vojne, se oče in hči v črnem buicku podata skozi opustošeno Nemčijo: od Frankfurta, ki je pod nadzorom ZDA, do sovjetskega Weimarja. Thomas Mann, ki se domov vrača po šestnajstih letih izgnanstva v Ameriki, se mora soočiti ne le z razdeljeno domovino, ampak tudi z globokim razkolom v lastni družini.
Izjava avtorja
»Očetnjava tako kot moja prejšnja filma govori o pretresih zgodovine, izgnanstvu ter naši globoki potrebi po domu in pripadnosti. Film združuje dramatičen zgodovinski trenutek in zelo specifično osebno zgodbo. A medtem ko so bili liki v Idi in Hladni vojni izmišljeni, so v središču Očetnjave zgodovinske osebnosti: Thomas Mann in njegova uporniška najstarejša otroka Erika in Klaus, zapleteni v kompleksno trikotno družinsko dramo. Da bi osebni in zgodovinski vidik povezali na ganljiv in medsebojno dopolnjujoč način, smo si ob prikazu zgodovinskih dejstev in kronologije privoščili nekaj svobode, hkrati pa smo skušali ostati zvesti čustveni in intelektualni resnici zgodbe.
Mannova vrnitev v Nemčijo leta 1949 in njegov poskus, da bi presegel razdeljenost in vse močnejšo ideološko polarizacijo svoje države, imata očitne vzporednice z današnjim časom; stara paradigma je mrtva, nekdanja pravila ne veljajo več, na njihovem mestu pa nastajata dve grobi, medsebojno izključujoči se pripovedi. Pripovedi, ki svet slikata črno-belo, iz zraka izsesavata kisik, nas silita, da izberemo eno stran, ter nam počasi onemogočata, da bi videli jasno in govorili svobodno. Za Manna je bila edina obramba proti tej ideološki redukciji umetnost: ‘poetični pogled’, kot se izrazi v enem svojih govorov, odprto oko za kompleksnost in paradokse življenja.
Očetnjava združuje številne elemente, a skuša govoriti na preprost, jedrnat način, prek izčiščenih podob in zgoščenih prizorov, pri tem pa gledalcu pustiti prostor za čustva in domišljijo.«
Paweł Pawlikowski, režiser in soscenarist
Komentar
»Mojstrovina. /…/ Film, ki si ga je nujno treba ogledati. Traja le dobrih sedemdeset minut (brez zaključnih napisov), a v le nekaj prizorih tako nazorno in zgoščeno razgrne politično konstelacijo, družinsko tragedijo družine Mann in duševno življenje svojih likov, da imamo občutek, kot bi bili priča nečemu epskemu. /…/ Film pokaže razvaline v mestih, v dušah, celo v naravi. Upanje, sprava in lepota se razkrivajo le v intimni sferi, v ljubezni med očetom in hčerko, v njunem soglasnem, tihem spoznanju, da sta priča katastrofi.«
Adam Soboczynski, Die Zeit