»Slišim ga, dedek, slišim ga …« odvrne Toni, ko ga dedek pozove, da zapre oči in prisluhne dihanju češnjevega drevesa. Toni sliši šelestenje listov, ki jih premika veter, sliši ječanje vej, ptičje petje, sliši življenje ...
Družinska zgodba treh generacij se odvija okoli velikega češnjevega drevesa, ki ga je dedek posadil ob rojstvu svoje hčere, kasneje pa se je na njem igral s svojim vnukom Tonijem. Drevo, središče zgodbe in življenja družine, sedaj odraslemu Toniju predstavlja skupek lepih spominov na otroštvo ter na čas, ko se je prvič zares postavil zase in za svoje ljubljene.
Ko je bil še majhen, so se mestne oblasti namreč odločile, da bodo češnjevo drevo posekale, saj je oviralo gradnjo nove ceste. Takrat se je Toni vprašal: »Bom dovolil, da pade nekaj tako mogočnega, kar presega zgolj eno človeško življenje in znotraj česar so ujeti vsi moji najlepši spomini?«
Zgodba o družinskih vezeh in medgeneracijskih stikih nas spominja na to, da so čudeži blizu, če le odpremo srce. Čudenje, radovednost in otroška iskrenost se lahko najdejo v vseh generacijah in tudi v samem dihu češnjevega drevesa. Moj dedek je bil češnjevo drevo se po odru razvija kot tenkočutna senčna zgodba o ljubezni, o tem, kako pomembno in lepo je imeti rad ter kako dragoceni so trenutki iskrene sreče. In prav zato, kot spozna Toni, se je vredno boriti za svoje lepe trenutke, za svoje spomine.
Knjiga Moj dedek je bil češnjevo drevo (1997) italijanske avtorice Angele Nanetti je bila prevedena v več kot 23 jezikov in je prejela več literarnih nagrad. Gledališka priredba v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija in adaptaciji z Enrico Carini pa njeno čutnost prevede v subtilno senčno predstavo.
Režiser Fabrizio Montecchi , eden najpomembnejših akterjev na področju sodobnega senčnega gledališča, se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. Med študijem arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, Opera v Rimu, Veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) je leta 2014 režiral uspešno predstavo Wolfa Erlbrucha Račka, smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila dvanajst nagrad, leta 2017 pa predstavo Virginija Volk. Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.
Premiera 16. september 2021, Šentjakobski oder
Iz kritik:
»To ni zgolj pripoved o človeku. To ni zgolj senčno gledališče. To je začetek tega, kar šele prihaja. Sreča je češnjevo drevo.« - Maša Jazbec, Sreča je češnjevo drevo, ECPCP, 11. 10. 2021
»Sicer estetska in pomensko polna predstava ponuja čustveno zgodbo o družinskih vezeh, ljubezni ter skrbi za sočloveka […]« - Nika Švab, Stati in obstati, SiGledal, 21. 9. 2021