interaktivna instalacija
Po drugi svetovni vojni so se nam v zavest vtisnile Adornove besede o neprimernosti umetnosti po holokavstu. Danes o genocidu sionističnega Izraela nad Palestinci ne le beremo, temveč ga tudi – v živo! – gledamo in slišimo. Tako kot gledamo in slišimo, kako države ne storijo ničesar, da bi ga preprečile, ali ga celo omogočajo. Umetnost se po drugi svetovni vojni, navkljub Adornu, ni ustavila, a kaj ji preostane danes, ko je soočena z genocidom, za katerega se zdi, da ga ne morejo zaustaviti niti največji aktivistični podvigi?
V Veliki Britaniji živeč palestinski umetnik Basel Zaraa prihaja na Mlade leve že tretjič. Njegova instalacija Draga Laila se je osredotočala na družinsko hišo v begunskem taborišču, performans Do koder me nesejo konice prstov, ki ga je ustvaril skupaj s Tanio el Khoury, na izkušnjo migracije. V tokratni instalaciji pa v odgovoru na zgornje vprašanje postavi begunski šotor in v njem zamišljeno utopijo sveta prihodnosti, boljšega od česarkoli, kar smo poznali. Vpričo neopisljive krutosti nam morda ne preostane nič drugega kot radikalno upanje.
Avtor: Basel Zaraa
V sodelovanju z: Emily Churchill Zaraa
Zvočni umetnik: Pete Churchill
Oblikovalka in ilustratorka časopisa: Charlotte Bailey
Glas: Sahar Qawasmi
Slovenska glasova: Katarina Stegnar, Grega Zorc
Oblikovanje zvoka slovenske različice: Rok Kovač
Lokalna producentka: Ajda Koloini
Zahvala: vsem sodelujočim v intervjujih
Naročilo: Moomin 80
Koprodukcija: Counterpoints Arts, Bradford 2025 UK City of Culture
Interaktivna instalacija je na voljo v slovenščini, arabščini in angleščini.
Za polurni termin se lahko prijavite na: info@bunker.si
Foto: Rafa Jacinto