Mitja Konić se je v preteklosti predstavil na številnih skupinskih razstavah po Sloveniji, vendar je trenutno bolj prisoten in prepoznaven v mednarodnem prostoru. Kot ustvarjalec, živeč v Münchnu, dojema svoje poslanstvo neposredno iz slikarskega rituala in ustvarja onstran političnih delitev, potrošništva, digitalnih medijev ter novodobnih trendov v vizualni umetnosti. Osredotoča se na filozofski in intelektualni odnos med človekom, naravo in stvarmi. Svojo kontemplativno govorico artikulira s formalnimi, semiotičnimi in pomenskimi elementi ter večino napora posveča sebi lastnim tipologijam.
Razstava v nekdanji samostanski cerkvi, kjer prevladujejo monumentalna platna, razgalja jedro Konićeve poetike. Osrednji pojem njegovega razumevanja ustvarjalnosti je tokrat definiran že v naslovu in je hkrati vodilni motiv nekaterih del. Konić namreč vso dogajanje med sabo in platnom, med avtorefleksijo in zunanjo stvarnostjo dojema kot usodo. Ves kreativni proces od ideje prek mišljenja do izbire oziroma kombinacije materialov je zanj alkimija. Rezultat je slika kot osupljivo presečišče različnih svetov oziroma Konićev vmesni svet. V njem se z vidika tradicionalnega, (post)modernističnega in sodobnega slikarstva stapljajo nasprotja. Konićeva platna v prepletu figuralnega in abstraktnega združujejo risarske in slikarske prvine, obenem pa razkrivajo kontrapunkt med ustvarjanjem iluzije gibanja in občutkom zamrznjenosti. Posamezna dela se v detajlih spogledujejo z minulimi umetnostnimi obdobji, kot so denimo aluzije na draperije renesančnih mojstrov ali na baročne angele.
Kustos: dr. Robert Simonišek
Foto: Jaka Babnik