Mirko Zrinšćak (1953) je v dialog s prostorom nekdanje samostanske cerkve umestil devet monumentalnih lesenih skulptur, izrazitih vertikal subtilnih učinkov, ki v pravilni osvetlitvi navidezno lebdijo v prostoru. Vsebinsko gre za nadaljevanje raziskovanja kiparske forme, ki ga je avtor začel leta 2008 z ambientalno postavitvijo razstave Oblike prostora v Umetniškem paviljonu v Zagrebu. Umetnik tudi v kostanjeviški nekdanji samostanski cerkvi vztraja v iskanju idealne forme, ki je po njegovih besedah sublimacija vseh form njegovega osebnega arhipelaga. Iskanje moramo razumeti kot avtorjevo intimno meditacijo in iskanje, kar pri njem ni metoda, temveč neposredno izhaja iz njegovega kiparstvu posvečenega načina življenja. Ravno zato tudi Zrinšćakove skulpture dojemamo v polju vzvišenega kot na izkušnji temelječo umetniško izjavo. Za vsakršen uvid je pri gledalcu potrebna poglobljena pozornost, nekakšno haptično stanje, ko vznikne instinktivna želja po taktilnosti, ko v tišini prisluhnemo vibracijam, ki jih na koncu začutimo nekje v trebuhu, ko od daleč nazaj slišimo tukaj zdaj.