Milena Gregorčič (1952) se s predstavljeno serijo del Linije in transparence , kljub močnim krajinarskim asociativnim elementom, ponovno giblje znotraj modernističnega jezika v polju abstraktnega slikarstva, problemsko pa še vedno ostaja pri raziskovanju dveh elementarnih slikarskih problemov, problema prostora in problema svetlobe. Kot nosilec slikarskih del na razstavi ponovno nastopi transparenten material, tokrat folija, ki v intenci nosi željo po nevidnem nosilcu, ki omogoča črti iluzionistično stopiti v prostor. Poglaviten akcent postavitvi daje skoraj petnajst metrov dolga risba na foliji, ki v prostoru perspektivično vzvalovi v globino proti horizontu. V teksturi, svetlobi, sencah in barvi avtorica senzibilno izpisuje življenjsko zgodbo. Vsaka brazda, poteza čopiča ali presev svetlobe skozi barvne plasti so reducirane snovi za prenašanje sporočila o življenju, o biti.
Foto: Artiko d.o.o.