Kiparska dela Metke Kavčič zaznamuje povezovanje tradicionalnih oblikovnih vrednot in sodobnih kiparskih prijemov. Ambientalno zasnovana postavitev z naslovom Krhek svet povezuje razgibane prostore razstavišča Lapidarij z globoko izpovednimi umetniškimi deli, za katere je značilna igra kontrastov, jasna pripovednost in reinterpretacija v nov kontekst postavljenih, pogosto zavrženih predmetov. S premišljenimi intervencijami v prostor in na trenutke povsem gledališko občutenimi umestitvami, umetnica še poudarja sozvočje celotnega koncepta postavitve, ki tvori pripovedni lok.
Umetnica gledalca najprej povabi v nekakšen pravljični vrt, kjer mu odkriva lepoto intrigantnih vegetativnih vzorcev, ki jih je njena vešča roka izvabila iz dveh kosov navadne valjane pločevine. Manjvredna kovina, ki pred našimi očmi navidezno lebdi v prostoru, zaživi preko senčnih odsevov ter postane nekaj elegantno poetičnega, dinamičnega in krhkega. Tako pločevina kot železo in bron ter, na tokratni razstavi prvič v njenem opusu, tudi plastika, oponašajo lahkotni občutek nagubane in zmečkane tkanine ali še bolj delikatne ornamentalne vzorce nitk, prepletenih v nežne čipke. Preizkušanje, do katere točke lahko pripelješ nek material, da iz njega izluščiš največ in mu na videz izvabiš lastnosti, ki mu niso lastne in s katerimi ga ne povezujemo, je eden od temeljnih gradnikov likovnega jezika Kavčičeve. Umetnico fascinirajo haptičnost odsevov ter posebna atmosfera, ki jo pričarajo zrcaljenja in podvajanja obrisov senc na stene, strope in tla. V igranju z lastnostmi in spreminjanjem vlog materialov, se v ozadju odvija tudi preizpraševanje tradicionalnih ženskih/moških vlog in psihofizičnih lastnosti. Obenem umetničina dela, ki v gledalcu med sprehodom po razstavišču postopno vzbujajo naraščajoči občutek nelagodja in grožnje, govorijo o aktualni družbeni klimi, kjer krutost medsebojnega človeškega obračunavanja v konfliktih in vojnah, ki smo jim priča, pušča za seboj razkroj moralnih in etičnih vrednot ter fizične in čustvene razvaline – ostaline okoljskega in duševnega opustošenja.
Metka Kavčič (1960) je leta 1981 zaključila študij likovne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru, istega leta pa se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na kiparski oddelek, kjer je leta 1987 diplomirala pri prof. Slavku Tihcu. Tri leta zatem, je na isti ustanovi, zaključila konservatorsko-restavratorsko specialko na École nationale supérieure des Beaux-Arts v Parizu in se leta 1998 nekaj mesecev strokovno izpopolnjevala na oddelku za klasično modelacijo pri profesorjih Bernardu Perrinu in Jean- Françoisu Duffauju. V Obdobju 1989-2000 je bila kot konservatorka-restavratorka zaposlena v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, od leta 2000 pa deluje kot neodvisna umetnica in restavratorka. Živi in ustvarja v Mariboru.
Kustosinja razstave: Kristina T. Simončič
Foto: Jaka Babnik (postavitev) in Kaja Selko (otvoritev)