Avtorji in izvajalci: Loup Abramovici, Vid Drašler, Tomaž Grom, Samo Kutin, Lola Mlačnik, Eduardo Raon
Prizorišče: Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
»Da bi spremenili ustvarjanje glasbe v sodelovalno in transformativno dejavnost (iz izvajalca v skladatelja v poslušalca v skladatelja v izvajalca itd.), da bi kolektivni značaj dejavnosti usmerili k samemu izvoru glasbe. Da bi z ustvarjanjem glasbe vzbudili občutek za družbene razmere, v katerih živimo, in kako bi jih bilo mogoče spremeniti.« (Christian Wolff)
Ko si glasbenik za svoje glasbilo izbere kamen, je najmočnejša referenca skladba Kamni (1968) Christiana Wolffa. Mehka črta ni poustvarjanje, tudi ne reinterpretacija skladateljeve izvirne kompozicijske zamisli dotičnega dela, ampak dialog z njegovim pogledom na samo ustvarjanje glasbe. Namesto ene avtorske avtoritarne figure – glasba kot participativna, kolektivna, nehierarhična, demokratična, družbena, politična dejavnost, ki uresničuje spremembe, ki preoblikuje stvarnost. Mar ni to nekoliko utopično? Upa(j)mo si!
Zapoved in prepoved, obe sta vabljivi, saj ponujata možnosti, da ju kršiš.
»Izbrani ploščati kamenček je navidezno sklenil svoje odskočno popotovanje po vodni gladini in se je že utapljal na novo lokacijo, medtem ko se je pogled prikoval na točko valovanja: 2, 4, 8, 16, 32, 64 … Vsekakor so to zelo osnovna števila, številčna zaporedja iz kozmosa zahodne glasbe, pri čemer nas 64, za Johna Cagea tudi magično število, mahoma seznani tudi z Vzhodom: šahovska plošča je razdeljena na 64 polj, I Ching (Knjiga premen) ima 64 heksagramov. Christian Wolff (1934) je I Ching predstavil Cageu že v petdesetih letih 20. stoletja, ko sta njegova starša, založnika in pisca, prebegla pred nacizmom, oskrbela nov prevod v angleščino. Nadebudna skladatelja je tedaj seznanila učiteljica klavirja Grete Sultan, prav tako prebežnica iz Nemčije, precej prezrta pomembna osebnost iz glasbenega sveta. (…)
Kamni? Kamenje? Obilje lažjih postopkov, vpliv zemeljske zgodovine, a tudi precej Sizifovega dela, ki oznamuje zgodovino človeške rase, ko se spopada bodisi s skladovnicami in drobirjem, so prav spričo avantgarde, ki je znala koketirati tako z Zahodom kakor z Vzhodom, zapisani tudi v kompozicijske postopke.« (odlomek iz Miha Zadnikar širi kontekst)
Produkcija: Zavod Sploh
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana
Koprodukcija: Kulturni dom Nova Gorica, Zavod Sploh