Zgodba, ki jo je umetnica domišljeno umestila v razstavni prostor, je polna simbolov in intuitivnih nastavkov, kot tudi referenc na zgodovino krajinske umetnosti. Koncept postavitve, ki je determiniran že z naslovom Zavetja , seveda ni namenjen zgolj samemu sebi in imanentni estetski komponenti, temveč vzpodbuja in nagovarja k interakciji. Pri tem ne mislim zgolj na obiskovalce, temveč tudi na avtonomnost in izraženo bit naravnih elementov v prostoru, kot tudi na potencialna bitja, ki s temi elementi sobivajo. To pa so lahko bodisi predstavniki živalskega bodisi vilinskega, magičnega sveta. Zavetja so namreč zgrajena vedno za nekoga.
Foto: Tomaž Grdin, arhiv GBJ