Na dunajski akademiji je v letih 1893−1896 risal po načelih idealne lepote, leta 1899 pa je prišel v šolo Antona Ažbeta in se tam srečal s široko potezo ter študijem po naravi − po živih modelih. Zime je med letoma 1901 in 1907 preživljal v Münchnu ter poskušal razstavljati. Pridružil se je prizadevanjem slovenskih slikarjev, da bi organizirali umetniško življenje tudi v Ljubljani in pristopil k Jakopičevemu umetniškemu klubu Sava . Z Jakopičem sta se razšla leta 1910, ko se je začel intenzivno ukvarjati z restavratorstvom in z grafiko. V Devinu je naslednje leto ustvaril serijo novih krajin, najpomembnejša dela pa so ambiciozni akti, katerih glavnina je nastala v Münchnu leta 1914 in nato v Ljubljani.
Po prvi svetovni vojni je Sternen razstavljal samo še na skupinskih razstavah, z izjemo leta 1927, ko se je na razstavi slovenskih impresionistov predstavil z izborom poznejših del ter tako poudaril svojo drugačnost. Tedaj je za nekaj časa opustil veliko salonsko sliko in eksperimentiral s postavitvami aktov v manjših formatih. Po izvedbi stropnih poslikav v ljubljanski frančiškanski cerkvi se je njegova javna podoba dvignila. Postal je portretist višjega meščanskega sloja, ki mu je prilagodil tudi privlačne akte ponovno v formatu salonske slike.
Sternenov impresionizem ločuje od slikarjev njegove generacije odnos do tradicije, v katerem se je opiral na aleksandrinska obdobja v zgodovini zahodnega slikarstva. Skozi estetsko optiko poznega devetnajstega stoletja je svojo identiteto gradil na izročilu zlate dobe beneškega slikarstva Tiziana Vecellija in Paola Veroneseja, zgodnjega baroka Rubensa in Rembrandta ter na francoskih slikarjih Jeanu Honoréju Fragonardu in Françoisu Boucherju ter Benečanu Giambatisti Tiepolu, med modernisti pa so mu bili bližje Edgar Degas, Félicien Rops in Henri de Toulouse-Lautrec kot Edouard Manet in preostali impresionisti. To tradicijo je uvidel skozi predstavnike münchenske Secesije, kjer moramo posebej izpostaviti Lovisa Corintha, ter mlajših skupin z začetka dvajsetega stoletja, kot sta bili Die Scholle in Liutpoldgruppe , v poznejših letih pa je poudarjal svojo zavezanost naštetim starim mojstrom. V nasprotju s poudarjanjem pomena risbe, je Sternen ni gojil kot samostojno disciplino. Risba mu je vedno pomenila sredstvo imitacije velikih predhodnikov in pripravo slike. Eksperimentiranje z grafiko je služilo enakim namenom. Razstavo sestavlja izbor slik, risb, grafik in predstavitev njegovih najpomembnejših restavratorskih dosežkov.
Ob razstavi smo pripravili bogat spremljevalni program. Oglejte si ga na tej povezavi .
Matej Sternen (1870–1949), video predstavitev
Avtor razstave
Andrej Smrekar
Avtorice konservatorsko-restavratorske razstave
Gabrijela Kovačič, Pokrajinski muzej Celje
Ajda Mladenović, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
Mateja Neža Sitar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor
Vodja projekta
Mateja Breščak
Sodelavke
Tina Buh, Nataša Ciber, Mateja Krapež, Kristina Preininger, Alenka Simončič
Restavratorsko-konservatorska priprava del za razstavo
Tina Buh, Barbara Dragan, Miha Pirnat, Andreja Ravnikar, Erica Sartori, Simona Škorja, Katja Tittl
Postavitev razstave in oblikovanje tiskovin
Ranko Novak
Umetnine so posodili
Državni zbor Republike Slovenije
Narodna galerija
Moderna galerija / MG+MSUM
Muzej in galerije mesta Ljubljane
Vlada Republike Slovenije
zasebni lastniki
Projekt so podprli
Narodna galerija je del Poti impresionizmov , ene od kulturnih poti Sveta Evrope.
1. december 2022 – 9. april 2023
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana