Čepinov vizualni svet je svet nenavadnega in temačnega. Napolnjujejo ga podobe s prizori, iz katerih veje občutje neke druge časovnosti in prostorskosti ‒ kot da prihajajo iz nekakšnega vzporednega sveta, ki ga zaznamujejo drugačne zakonitosti, pa čeprav se v njih jasno zarisujejo motivi in elementi stvarnega. Njegove skrivnostne kompozicije, za katere je značilna fragmentarna kalejdoskopska pripovednost, ponujajo več vprašanj kot odgovorov. Interpretacija zgolj nakazanih, vselej odprtih zgodb pa se, odvisno od domišljije, izkušnje in tistega, kar se je naložilo in je prisotno v notranjem prostoru posameznega gledalca, sestavlja vedno drugače. Ovite v nenavadno zamrznjeno brezčasje delujejo kot psihični prostori ali kot prostori mrakobne, zaustavljene širjave sanjskih videnj ter nezavednega, ki je splavalo na površje.
Razstavo Druga stran vetra sestavljajo Čepinova novejša, v veliki meri nova dela: slike od večjih do manjših formatov ter posebej za ta projekt izdelani manjši objekti, ki so s slikami v dialogu. Z združevanjem posameznih elementov v povezano celoto si je Čepin razstavo zamislil kot "hipnotično odisejado, kot spuščanje v vetrovno notranje popotovanje z odsevi vsega, kar se dogaja v zunanjem svetu. Kot prostor nelagodja nočnih mor, v katerem ni varnosti in gotovosti, ter kot metaforo časa, ki ga živimo".