Marko Pogačnik in Miklavž Komelj bosta na prvem soočenju v sezoni 2024/2025 spregovorila o knjigi Vedno v začetku. Le-ta prinaša pogovor med njima ob Pogačnikovi osemdesetletnici. Pogovor je potekal v obliki intenzivnega dopisovanja, v katerem se sogovornika Pogačnikovemu dosedanjemu ustvarjanju nista poskušala približati po kronološkem vrstnem redu, ampak na način spirale; pri tem intenzivnost pogovora postopoma narašča in sogovornika se poskušata dotikati vse globljih plasti. Knjiga je večplastna; v njej je veliko dragocenih podatkov o umetnikovi dosedanji življenjski, umetniški in duhovni poti ter o gibanju OHO, še veliko bolj kot podatki pa so pomembna razmišljanja o aktualnih problemih v človeške esksistence v povezavi s transformacijami Zemlje v luči različnih duhovnih tradicij in predvsem v luči Pogačnikove notranje izkušnje. Eno od bistvenih vprašanj, ki so zastavljena v tej knjigi, je, v čem je lahko transformativna moč umetnosti v današnjem času. Že na prvi strani knjige lahko preberemo Pogačnikove besede, s katerimi je komentiral svojo legendarno zgodnjo skulpturo (danes potopljeno), izklesano v kanjonu Zarice: »Tako se je razvil določen vzorec, ki med drugim zaznamuje moje delo, namreč, da se stalno poglabljam v vprašanje, kje se je umetnost kot globalna praksa zataknila in kakšen korak bi bilo treba storiti, da bi umetniško delo lahko dandanes nekaj bistvenega prispevalo življenju.«