Marko Mandić in Samo Kutin v koncertni izvedbi performansa MandićCirkus. Brez scenografije, brez kostumografije, brez svetlobnih efektov.
Mandić v Cirkusu brez zadržkov obračunava z igralcem in performerjem, z umetnikom in samoljubnežem, z ekshibicionistom in voajerjem, z božanskim in banalnim, s patologijo ambicije in bedo uspeha … Pri tem je enako neprizanesljiv do sebe kot do gledalca – oba vzpostavljata in omogočata faustovski gledališki konsenz, ki se v svojem bistvu prav nič ne razlikuje od ideološkega aparata države. Nasprotno: tako država kot gledališče – pa naj kritizira ali afirmira – sta medija za proizvodnjo ideološke fikcije. Ali kot pravi Pascal Rambert v Zapiranju ljubezni: » … ne svet ni slab prav fikcija v katero ga zapiramo ga dela odvratnega.« (MandićCirkus, vloga št. 64) Mandić si v Cirkusu egomanične subjektivizacije prisvaja vse, kar je kdajkoli izrekel, izvedel, odigral, prekričal, zdeklamiral, odskandiral, preznojil, ponotranjil ali ekstrahiral na odrih in v performansih. »Moje dostojanstvo je grimasa … Followspot name, pizda!« (Wajdi Mouawad Požigi; MandićCirkus, vloga št. 89) Edino objektivno dejstvo, ki je konceptualni temelj projekta, je Mandićeva gledališka biografija, ki obsega 91 igralskih kreacij od leta 1996 do leta 2021. MandićCirkus dosledno sledi kronologiji njihovega nastanka.