Sara Lucu, Mišo Mićić
Režija: Sara Lucu
»Preko skupnega avtorskega raziskovanja dramaturško-režijskega tandema, igralcev ter drugih ustvarjalcev si želim ustvariti prostor izražanja, v katerem je spodbujena neustrašnost, inovativnost in vsebinska zanimivost. Z ekipi želim pogumno stopiti v proces lastne ustvarjalnosti, izražanja mnenja in občutkov, obenem pa raziskovanja interaktivnosti v odnosu do prostora in občinstva.« ( Sara Lucu in Mišo Mičić)
Se počasi poslavljamo od gledališča? Nam ta še lahko ponudi kaj novega, razburljivega? So njegovi transformativni časi končani? Kaj se dogaja z idejo? Besedilom? Prostorom? Telesom? Igro? Občinstvom? Morda je preizpraševanje kolektivnih konvencij delitve vlog in obnašanja v gledališču rešitev za njegovo obuditev, saj vnos svežine, za nezaprašenost vsebine. Pihnimo prah s pokrova gledališke skrinje. Odprimo jo in neusmiljeno zavrzimo tisto, kar je plesnivo, preperelo, strgano, neuporabno. Z radovednostjo preglejmo tisto, kar je navdihujoče, enigmatično, vznemirljivo. Kaj se skriva v humorju in je obenem onkraj trivialne zabave? Predstavljajmo si gledališče, kjer naslov ni pomembnejši od same predstave. Gledališče, ki se ne zadovolji s samim seboj. Gledališče, ki hoče biti prodornejše, iskrenejše, relevantnejše. Gledališče, kjer se med igralci in občinstvom ustvari posebna skupnost. Kjer je transformativni učinek gledališča po koncu predstave del vseh prisotnih. Predstavljajmo si gledališče, ki nas ne uspava in ne pritrjuje statusu quo. Ki nas pretrese. Prime, drži in dvigne. Daleč od pričakovanega, daleč od udobnega. In se obenem napaja z našim smehom.
Krstna uprizoritev.