Uprizoritev kot gibalna kompozicija, oda življenju, arhiv bežnih trenutkov, ki se razvija kot lirični popis banalnega in vsakdanjega, kjer je vsaka podrobnost prežeta s tihim pomenom, spominom in neizrekljivo lepoto vsakdana.
Uprizoritev Maje Delak (po besedilu Jordana Tannahilla) se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih, zdaj v gibu, zdaj v besedi. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost izgube, tako osebne kot univerzalne.
Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega.