Magdalena Reiter se po skoraj sedmih letih od zadnjega sola odmika od strogo koreografske in fizične obravnave telesa ter gledalcu predstavlja nekakšen uprizoritveni hibrid. Prikazana tematika vsebuje elemente vizualnega kolaža, ready-mada in plesa. Vendar morda najbolj od vsega za svoj mehanizem delovanja uporablja kinematografsko logiko.
Ne brez razloga – Reiter poudarja pomen uprizoritvene dihotomije na odru, ki vedno prikazuje dve vzporedni resnici hkrati in kadrira dele lastnega plesnega imaginarija ter jih postavlja pod lupo, analizira iz nepričakovanega zornega kota ali dekonstruira na osnovne delce. Detajli, na katere se Reiter osredotoča v predstavi Ponaredki, odtisi in drugi vdori – položaji telesa v prostoru, pogledi, dialogi in razmerja – so vedno dramaturško povezani s temami nadzora, manipuliranja ali nasilja, ki so bile skozi zgodovino postavljene za žensko telo. Skozi jukstapozicijo in dekonstrukcijo pomenov ter nato njihovo koreografsko reinterpretacijo ustvari uprizoritveno trenje napetosti, ozračje suspenza. Nastane ponaredek žanra noir, ki je globoko zapisan v kolektivnem spominu, v katerem Reiterjeva enako spoštuje družbene in umetniške modele, ob katerih je zrasla kot koreografinja, hkrati pa postavlja vprašanje, ali si je skozi tako močne omejitve mogoče kdaj izboriti emancipacijo telesa na odru, osvoboditev odtisov, ki so se vanj vrisovali skozi zgodovino.
Plod tovrstnega odrskega raziskovanja je uprizoritveni hibrid, ki se ne izogiba nalogam, zadanim izvajalčevemu telesu, a hkrati z njimi kalkulira zelo intimno in igrivo.
»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe. Predstava Ponaredki, odtisi in drugi vdori se igra z idejo moči podob, spomina in fantazije.
Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«
Magdalena Reiter
Magdalena Reiter (PL / SLO) je koreografinja, plesalka, pedagoginja , ki od leta 2002 živi in ustvarja v Sloveniji. Je diplomantka Državne baletne šole v Gdansku, Poljska, in akademije P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju, Belgija.
V produkciji nevladnih organizacij ali v okviru javnih zavodov in plesnih skupin (Studio za suvremeni ples, Anton Podbevšek Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana, Polish Dance Theatre – Poznan Ballet, Bodhi Project idr.) je ustvarila več kot dvajset avtorskih solov in skupinskih projektov, ki so bili prikazani doma in v tujini, med njimi: Vibracija posamezne strune (s Katarzyno Chmielewsko in Jakubom Truszkowskim), Preludiji in fuge (z Matejo Rebolj), Conversation pieces, Alica v Čudežni deželi, Forma interrogativa, Attention, Transland, Pars pro Witacy, Bližnji plani, Solo za dva glasova (z Milanom Tomášikom in Anjo Golob) idr. Njene predstave so bile prikazane tako doma kot v drugih evropskih državah.
Kot koreografinja deluje v gledališču, operi in filmu. Kot pedagoginja in mentorica je poučevala v Sloveniji in tujini (Folkwang Universität der Künste, Zagrebška plesna akademija, Zagrebški plesni center, SEAD – Salzburg Experimental Dance Academy, SVŠGL, skupina En-knap / EKG, na delavnicah v Franciji, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Poljskem idr.).
Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za koreografski opus (2023).
Je pobudnica in umetniška vodja VIBRE – Mednarodnih delavnic in festivala sodobnega plesa v Ljubljani (2013–2020) ter ustanoviteljica Zavoda Mirabelka.
Izvedba skladbe:
Žiga Faganel - violina
Alja Mandič Faganel - violončelo
COUNTERFEITS, IMPRINTS AND OTHER INTRUSIONS: Magdalena Reiter from Mirabelka productions on Vimeo.