Umetnica ustvarja slikarske podobe, ki prikazujejo svet narave v času mirovanja. S premišljeno in natančno izvedbo – postopnim plastenjem črt in ritmično ponavljajočimi svetlobnimi linijami – predstavlja krajino odmrlih rastišč z videzom prepletene mrežne konstrukcije. Podoba narave, ki jo Lucija Stramec izrisuje na način stopnjevanja svetlobe in sence v kontrastnem razmerju med svetlo potezo in temno temeljno podlago, prinaša pogled na razpadajoče podrastje, odmrlo listje in drevesni drobir. Čutno doživete upodobitve so prikaz slikarkinega razmišljanja o spreminjajoči naravi, njeni minljivi začasnosti, pomembnosti ohranjanja in varovanja biotske raznovrstnosti in pomenu medsebojnega sobivanja v naravnem življenjskem okolju.