Vsak portret Luce Donninija je resno stremljenje za goloto. Da bi bila igra izziv za vse vpletene, fotograf svoje modele išče na tistih robovih družbe, kjer čudaška in gola telesa, seks ali perverzija, sprememba spola ali dvoumne identitete niso tabu, pač pa način življenja in del specifičnega, političnega razmišljanja. Biti to, kar si, v teh krajih pomeni sprejeti lastno telo, pa naj bo obilno ali suhljato, poraščeno ali obrito, ženstveno ali možato, potetovirano ali naličeno, transspolno ali transseksualno…
Soočenju s portreti in fotografovo pripovedjo, ki jih uokvirja, se ne da izogniti. Fotografije nas očarajo, ker se izogibajo sentimentalnosti, senzacionalizmu ali preprosto obtoževanju družbe za to, da v življenja, ki strmijo v gledalko in gledalca, „dobri ljudje”” nikoli ne zaidejo. Nasprotno, zdi se, da te portretiranci nagovarjajo in neposredno sprašujejo: „Che cazzo fai?””
Fotografije Luce Donninija, podobno kot dela najpomembnejše in najbolj vznemirljive predstavnice »novega dokumentarnega stila«, Diane Arbus, slavijo pristno aristokracijo; tisto, ki je preživela že toliko preizkušenj, da se nima več česa bati. Postala je to, kar je. Tam, kjer so s prstom kazali na čudaštvo, „pokveke”” in pošastno normalne ljudi, je drugačnost postala vrednota. V tej novi luči se v raznolikost zaljubljamo z lahkoto. (Tatiana Escobar, Marginal Epiphany – About the Photography of Luca Donnini)