(Gradišče / Gradisca d'Isonzo 1889 − Torino 1958)
Lojze Špacapan je eden tistih umetnikov 20. stoletja, ki so delili svojo kulturno identiteto na slovenski zahodni meji. Če je bila multikulturnost intelektualna prednost za časa njegovega življenja, se je še pred njegovo smrtjo začenjala spreminjati v pomanjkljivost zaradi njegovih posebnih in razburkanih življenjskih okoliščin. Enako kakor se je v novem okolju izgubila sled za njegovo slovensko predzgodovino, nismo pri nas vedeli kaj dosti o njegovem delu po odhodu v Torino.
Svojo umetniško pot je začel na Dunaju tik pred prvo svetovno vojno, se po njej vključil v dejavnosti Kluba mladih v Ljubljani, ki mu je postala pretesna, in se nato obrnil h krogu futuristov v Trstu. Njegova usoda je bila precej podobna usodi prijatelja Vena Pilona, ki se je v času fašizma odpravil v Pariz. Špacapana je na poti v Pariz splet banalnih okoliščin leta 1928 zadržal v Torinu, kjer se je že v nekaj letih dejavno vključil v krog torinskih umetnikov in z njimi razstavljal v Parizu leta 1931. Njegovemu eruptivnemu značaju so se prilegali risarski mediji. Črta je postala njegovo osnovno izrazno sredstvo in zaznamovala ves njegov življenjski opus. Strasten razpravljalec o umetnosti in šarmanten sogovornik je v novem okolju očaral intelektualne elite z razgledanostjo in drugačnostjo, ki mu jo je zagotovila srednjeevropska kultura − tedaj v Piemontu popolna neznanka.
Študija Irene Mislej o virih za Špacapanovo uravnoteženo biografijo, objavljena v katalogu razstave donacije Pilonovi galeriji, v kateri so jo 24. maja 2011 predstavili javnosti, je pomemben prispevek k zbliževanju obeh kulturnih okolij.
Umetnikova hčerka gospa Nuša Lapajne je darovala umetnine Pilonovi in Narodni galeriji.
junij–avgust 2011
Narodna galerija
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana