Plečnikov učitelj Otto Wagner je v času študija Jožeta Plečnika formuliral postulate moderne arhitekture. Tedaj je bila moderna arhitektura sinonim za secesijsko. V času razcveta secesije je leta 1898 diplomiral in se kot najboljši v letniku z Rimsko nagrado odpravil proti Italiji. Že prvo srečanje z Benetkami, biserom mediteranske kulture, je sprožilo v njem svojevrstno umetniško preobrazbo, na koncu katere se je počutil arhitekta mediteranskega razpoloženja in se začel oprijemati klasičnih arhitekturnih idealov. Na italijanskem potovanju se mu je dokončno razkril urbanistični, arhitekturni pomen Ljubljane, ki je nenavadno ustrezal njegovemu na novo osvojenemu ravnotežju med severnim (modernim) in južnim (tradicijo). Šele po njegovi dokončni vrnitvi v Ljubljano je po nekaj letih izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, v posebni publikaciji Ljubljanski grad slovenska akropola pa je povsem nedvoumno razkril vizijo nove Ljubljane, slovenske prestolnice za današnji čas: arhitekt je videl v njej nove Atene z ljubljanskim gradom kot Akropolo. Pri tem pa se ni omejeval zgolj na antične oblikovne vzorce, marveč je pritegnil v svoj mediteranski imaginarij številne motive, ki bi jih našli v Italiji posebej na poti od Benetk mimo Firenc do Rima ali one v razponu od slovenskega Krasa in Istre, mimo Dalmacije vse do Grčije. Predaval bo dr. Peter Krečič, umetnostni zgodovinar.