Ljubezen, ki ostaja ( Ástin sem eftir er , Islandija, Danska, Švedska, Francija, 2025, 109 min.)
Islandski režiser Hlynur Pálmason (Božja dežela) pred veličastnim ozadjem minevajočih letnih časov naslika igriv, grenko-sladek portret družinskega življenja v vsej njegovi lepoti, humorju in nepopolnosti.
Režija: Hlynur Pálmason
Scenarij: Hlynur Pálmason
Fotografija: Hlynur Pálmason
Glasba: Harry Hunt
Montaža: Julius Krebs Damsbo
Igrajo: Saga Garðarsdóttir (Anna), Sverrir Guðnason (Magnús), Ída Mekkín Hlynsdóttir (Ída), Þorgils Hlynsson (Þorgils), Grímur Hlynsson (Grímur), Ingvar Sigurðsson (Annin oče), Anders Mossling (sosed)
Produkcija: Still Vivid (Islandija), Snowglobe (Danska), HOBAB (Švedska), Maneki Films (Francija)
Festivali, nagrade: Cannes 2025: pasja palma (za Pando); Gent 2025: posebna omemba za najboljši film mednarodnega programa; nagrade edda (Islandska filmska in TV akademija): za najboljši film leta, za najboljšega režiserja leta, za najboljšega direktorja fotografije, za najboljši scenarij, za najboljšega igralca (Sverrir Guðnason), za najboljšo igralko (Saga Garðarsdóttir), za najboljšo stransko igralko (Ída Mekkín Hlynsdóttir), za najboljšega stranskega igralca (Ingvar Sigurðsson); Lecce 2025 (Festival evropskega filma): zlata oljka za najboljšo fotografijo v tekmovalnem programu, nagrada FIPPRESCI za najboljši film tekmovalnega programa, nagrada cineuropa za najboljšo režijo
Distribucija: Fivia – Vojnik
Odziv občinstva: skromen po obsegu, a visoke ocene
Odziv kritike: pozitiven, a povsem neizstopajoč
Žanr: komična drama
Zanimivosti
Hlynur Pálmason je v svoje delo vključil resnično veliko elementov, ki so tesno, celo intimno povezani z njim in njegovim življenjem. V film nas tako popelje sekvenca, v kateri spremljamo, kako velik gradbeni žerjav ruši streho poslopja, v katerem je do nedavnega, kot izvemo kasneje v filmu, delovala in ustvarjala mama. A to sekvenco je Pálmason posnel že leta 2017, ko sploh še ni razmišljal o projektu, imenovanem Ljubezen, ki ostaja , na njem pa je zajel rušenje tistega, kar je bil njegov osebni atelje. Nato: v filmu otroke igrajo njegovi dejanski otroci, medtem ko je »lik« družinskega psa zaupal svojemu štirinožnemu prijatelju. Tudi sama lokacija, kjer se odvija večina filma, so kraji in prostori, kjer je odraščal sam in ki jih zelo dobro in intimno pozna. Ob vsem tem pa tudi samo delo dobesedno izžareva toplino nečesa, kar je blizu, znano, domače. A kot Pálmason pred novinarji neutrudno ponavlja: to ni zgodba iz njegovega življenja. V njej ni ničesar, kar bi sam doživel. Vsaj ne dobesedno.
Zgodba
Vizualna umetnica Anna in ribič Magnus imata tri otroke: Ído, Grímurja in Thorgils. Čeprav sta se pred kratki ločila, skušata preživeti čim več časa skupaj – kolikor je to pač mogoče glede na Magnusovo službo, ki družini zagotavlja preživetje. Anna je namreč pravkar izgubila svoj atelje v starem pristaniškem skladišču, prodaja njenih kreacij, velikih platen in ogromnih kovinskih konstrukcij, pa kljub obljubam švedskega galerista nekako ne steče. Na srečo otroci z veseljem sodelujejo v maminem ustvarjalnem procesu, pa naj bo to »okraševanje« skulptur ali igra na travniku, ki služi kot Annina začasna umetniška delavnica. Tako otroci odraščajo svobodno in brezskrbno, v popolnem sožitju z naravo, karkoli že to pomeni. In v življenju te družine ni ne skrajnih desničarjev ne morilcev, ampak samo običajni ljudje in običajne, vsakdanje stvari, ki jih spremljajo. Pa vendar je v zraku tudi neka slutnja, občutek, da je nekaj prisotno, a prikrito, nekaj starodavnega, živalskega, mračnega …