Live, Laugh, Love je parola družbe pozitivnega mišljenja, pozitivnih afirmacij in manifestacij, družbe, ki zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do obstoja v miru. Je metanje peska v oči, je pasivno-agresivna oblika cenzure, je nov konservativizem. Avtorica Sarah Schulman v svojem besedilu Conflict Is Not Abuse [Soočenje ni napad] opozarja na vse pogostejšo zlorabo retorike »napadenosti« v izogib odgovornosti na osebni in politični ravni. Soočenje z utemeljeno (samo)kritiko je pogosto zamenjano s (samo)kaznovanjem, zanikanjem, obtoževanjem. Podobno je veleti, da je le živeti, smejati se in ljubiti odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti. V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, od napisa na skodelici za kavo do objave na družabnih omrežjih. Ali, drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?
Live, Laugh, Love je parola družbe pozitivnega mišljenja, pozitivnih afirmacij in manifestacij, družbe, ki zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do obstoja v miru. Je metanje peska v oči, je pasivno-agresivna oblika cenzure, je nov konservativizem. Avtorica Sarah Schulman v svojem besedilu Conflict Is Not Abuse [Soočenje ni napad] opozarja na vse pogostejšo zlorabo retorike »napadenosti« v izogib odgovornosti na osebni in politični ravni. Soočenje z utemeljeno (samo)kritiko je pogosto zamenjano s (samo)kaznovanjem, zanikanjem, obtoževanjem. Podobno je veleti, da je le živeti, smejati se in ljubiti odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti. V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, od napisa na skodelici za kavo do objave na družabnih omrežjih. Ali, drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?