Erik Mavrič je med pomembnejšimi umetniki v našem prostoru, ki se ukvarjajo z risbo. Zanima ga predvsem monumentalna risba, pri tem pa najraje poseže po oglju, ki v formalnem in simboličnem smislu najbolj ustreza tematikam njegovih likovnih premišljevanj. Riše prizore, ki v gledalcu zbujajo nelagodje, se na videz zdijo fantastični in plod umetnikove domišljije, v resnici pa so zakoreninjeni v njegovem pozornem opazovanju ustroja našega sveta. Tudi v tokratni seriji se ozira v temne globeli človeštva. Vendar če je še pred nekaj leti samozastrupljanje družbe analiziral z alegorijami mogočih distopičnih prihodnosti, tokrat ostaja v tem času. Gledamo skrajno nasilen prikaz posledic človeške samodestruktivnosti, ki izvira iz brezglavega poveličevanja moči in deifikacije napredka.