Med 23. in 25. aprilom bo razstava zaprta.
Dragana Sapanjoš je vizualna umetnica, ki v svoji praksi prepleta osebno izkušnjo in družbeno kritiko. Zanima jo telo – ne kot idealizirana forma, temveč kot prostor pritiska, projekcije in nadzora. Na tej razstavi deluje med materialnim in digitalnim, med krhkostjo stekla in hladno estetiko tiska, pri čemer razkriva, kako sodobne mitologije oblikujejo našo predstavo o identiteti, starosti in moči.
Z delom Aging is rude (2013, pihano steklo, 140 × 100 cm) umetnica odpira vprašanje staranja v času, ki starosti ni več pripravljen priznati mesta. Če je bila nekoč starost sinonim za modrost in avtoriteto, je danes postala skoraj nevljudna – nekaj, kar je treba zakriti, zgladiti, izbrisati. Napis v pihanem steklu ni agresiven, temveč tih in krhek; njegova berljivost se spreminja z oddaljenostjo pogleda, kakor se spreminja tudi vidnost starejšega telesa v javnem prostoru. Steklo, obenem prosojno in lomljivo, poudarja minljivost, a tudi napor, da bi jo prikrili.
Delo Become another man again (2023, tisk) nas prestavi v digitalno sfero simulacije. Figura Čarovnika lebdi v novi dimenziji kot upravljavec sveta, v katerem mali ljudje postajajo avatarji. Piramida, povzeta iz igre The Sims, nad glavo označuje stanje doseženosti – svobodo, ki je v resnici pogojena z algoritmom igre. Ob strani se pojavi lik, sposojen iz Boschevega imaginarija, skoraj pop figura, ki skuša nekaj prišepniti, ampak ostaja brez pravega vpliva.
Obe deli lahko beremo skozi prizmo transhumanistične obljube večne mladosti. Nekoč smo skrivali gube, danes nam obljubljajo nadgradnjo telesa, življenje v oblaku in digitalno nesmrtnost – kot podaljšano verzijo Matrice. Toda sijajna vizija večne optimizacije se razkrije kot nova oblika nadzora: mladost postane program, telo platforma, človek pa lik v igri, katere pravil ne določa sam.