Čeprav je bil Giuseppe Verdi (1813–1901) v hudi časovni stiski, ko je skladal Traviato, mu je uspelo ustvariti eno svojih najtrajnejših del. Verdi in Piave sta v Dumasovi drami Dama s kamelijami zagledala brezčasno tematiko, privlačno tudi za operno uglasbitev. Ljubezenska zgodba, ki se vrti okoli razklanosti med družbeno sprejemljivim in narekom srca ter aktualizira nemoč preseganja socialnih razlik, je našla v značilnem Verdijevem glasbenem jeziku popolnega sopotnika za prihodnost. Glasba, v kateri odmeva lahkotni utrip salonov in plesnih dvoran in ki prepričljivo upodablja človekove notranje stiske, je v drami o nesrečni mladi pariški kurtizani prežela tako njeno intimno zgodbo kot milje, v katerem se ta odvija. Zato ne preseneča, da je Traviata hvaležno odprta za mnogovrstne režijske interpretacije, ki se globoko dotaknejo tudi sodobnega človeka.