Obveščamo vas, da je ponovitev predstave Konkvistakon (prvotno napovedana v četrtek, 12. februarja 2026) prestavljena na nedeljo, 15. februarja, ob 20. uri. Kupljene vstopnice veljajo za nov termin.
V primeru, da vam nov termin ne ustreza, vam bomo vrnili kupnino ali izdali dobropis.Hvala za razumevanje.
Trajanje: 1 ura in 30 min
Konkvistakon je gledališče, ki ga zgradiš, ko si ne moreš privoščiti žalovanja. Jedramaturgija imperija, zamaskirana v spektakel; pogreb, preoblečen v praznik. Je tišinaosvojenih, pretvorjena v zvočno kuliso. Je protižalujoči aparat – ritual, ideologija in načinperformansa, ki smrt presnavlja v surovino, teritorij ali simbolni kapital.
Ne govori v imenu mrtvih. Govori zgolj proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Nesimulira resničnih tragedij. Namesto tega kartira dramaturgijo osvajanja, dominacije inkurirane zgodovinske zavesti, kakor se manifestira v politični estetiki. Ne obstaja vprihodnosti ali fantaziji, temveč v razpokah sedanjosti – v sporočilih medijev zajavnost, v muzejih, vojaških ceremonijah, poveljniških sobah, na umetniških bienalih inv teatraliziranih režimih, ki potvarjajo človeško žalost, brišejo sokrivdo in poveličujejonasilje kot »nujno«.
Konceptualno hrbtenico gledališke predstave Konkvistakon, nastajajočo po dramskipredlogi besedila OSVAJALEC avtorja Andreja Hienga, sestavlja sklapljanje idej»nekropolitike« kamerunskega političnega teoretika Achilla Mbembeja z »gledališčemŽalovanja« Petre Pogorevc, slovenske dramaturginje, urednice in pisateljice.
Dramaturška pravila Konkvistakona:
1. Resnična smrt mora biti estetizirana, ne obžalovana.
Kri je pigment, trupla ikonografija.
2. Osvajalec je vedno protagonist.
Vse pripovedi so podvržene logiki zmage.
3. Osvojeni lahko govorijo – a le v prevodu.
Pomeni so izgubljeni, čustveni registri sploščeni.
4. Poraz se prikazuje kot zmagoslavje.
Žalost postane oglas. Človeško tkivo prepreda krajino kot umetniška dela.
5. Preteklost je surovina, ne zgodovina.
Spomini se rudarijo, ne ohranjajo.
6. Empatija občinstva je usmerjena v dominatorje, ne k žalovanju.
Trpljenje je prikazano, a ne humanizirano.
7. Smrt ni konec, temveč dogodek preobrazbe.
Predelana je v vrednosti: finančne, simbolne, strateške.
8. Nasilje mora biti spektakularno, a nikoli resnično.
Prisotno je vsepovsod, a nikoli dovolj blizu, da bi ga lahko zavohali.
9. Odsotnost je posebni učinek.
Celi narodi, dežele ali jeziki lahko izginejo – a njihovo izginotje je zgolj scenografski
poseg.
10. Smrt je politična le, ko koristi živim.
Nekropolitični izračuni določajo, kdo je v smrti viden, kdo utišan in za kom žalujemo.