KO PRIDEM VEN
Celovečerni dokumentarni film
Slovenija, 2025
106 minut
Režiser: Metod Pevec
Scenarista: Metod Pevec, Olga Michalik
Sodelavec na scenariju: Vladimir Milošević
Producent: Danijel Hočevar
Direktor fotografije: Metod Pevec
Kamera: Dejan Ulaga, Gaja Naja Rojec
Montažerka: Olga Michalik
Svetovalec pri montaži: Ivo Trajkov
Kolorist: Emil Svetlik
Oblikovalec zvoka: Julij Zornik
Produkcija Vertigo Ljubljana
V koprodukciji z RTV Slovenija
V sodelovanju z FS Viba film
Finančna podpora Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije
Logline
Režiser in psihiater se skupaj odpravita v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser verjame, da so tam zaprte tudi zgodbe, psihiater verjame, da lahko s svojo metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost. Osvobojeno ozemlje v zaprtem območju?
Sinopsis
“ Vsa kazniva dejanja so dobrodošla “ . Tudi te besede so bile izrečene na avdicijah v centralnem slovenskem zaporu na Dobu. Za poldrugo leto dolg eksperiment s psihiatrom in filmsko kamero so se odločili večinoma obsojeni za najtežja kazniva dejanja: nedovoljena trgovina z drogami, ilegalni prevozi migrantov, oboroženi ropi, spolni delikti in umori. Skupina zelo različnih obsojencev je v dolgem psihodramskem druženju prehodila pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Izkaže se, da kriminalna identiteta ni nekaj preprostega, kot se zdi na straneh črne kronike, prav tako je ni mogoče pripisati eni sami osebi. Kriva sta najmanj oče in sin in še kdo in še kaj. Obsojeni na 30, 20, 17, 15 …skupaj 105 let kazni zapora prej ali slej trčijo ob najgloblje eksistencialno dno. Tam ni denarja, ni gangsterskega ponosa, ni prijateljev, tam je tako malo ali nič, da se pojavi presenetljiva potreba po duhovnosti in ustvarjalnosti. Tam smo se srečali.
Režiserjeva izjava
Vse bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači. Ko sem bil prvič v zaporu na Dobu, sem srečal zelo posebne ljudi. Doživel sem jih kot like, kot junake, ki bi jih rad sam napisal. Če bi znal. Življenje piše bolje, zato sem se tja raje vrnil dokumentaristično. In seveda tudi avanturistično, saj na začetku nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu interesu. Kdo od teh kriminalcev bo pa šel z nezakritim obrazom in poštenim interesom na srečanje s psihiatrom in filmsko kamero? Povedati svojo travmo, svoj greh, govoriti o svojem strahu in negotovosti? Prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje. Večkrat me je spremljal varljiv in neprofesionalen občutek, da film tokrat sploh ni bil na prvem mestu.